Tudi Uredništvo igranega programa Radia Slovenija se zato ta mesec te teme dotika z globljimi slušnimi razmisleki. Sicer pa je osrednjemu pomladnemu mesecu primerno tudi program radijskih iger oblikovan že nekoliko lahkotnejše, zlasti z ljubezenskimi temami, a vendar preboden z nekaj navihano bodičastimi družbeno kritičnimi ostmi. So pa rdeča nit prav gotovo najraznovrstnejši odnosi. Žanrsko se program giba v hibridnih oblikah drame in komedije, s stalno mislijo na globlje razmisleke poslušalca. Pred sprejemnikom. Ali pa kadar koli in od kjerkoli na zahtevo.

Svojevrstni slušni razmisleki o delavcu v avtentičnem železarskem okolju
V ponedeljkov termin radijske igre na Arsu je na delavski praznik našla pot radijska igra Polom. Toneta Čufarja je k pisanju drame, po kateri je nastala tudi ta radijska priredba režiserja Alena Jelena, spodbudilo dramatično obdobje v 30. letih prejšnjega stoletja v jeseniški železarni. Takrat so namreč Nemca Westen in Pfeifer, Avgust Praprotnik in drugi vplivni slovenski podjetniki od Italijanov kupili delnice Kranjske industrijske družbe, kar je razmere za delavce močno poslabšalo. Odnosi so se še posebej zaostrili na Javorniku, v novem obratu fine pločevine. Tega so vodili upravniki nemškega rodu, z izjemno slabim odnosom do slovenskih delavcev, to pa je vodilo v odpor, ki ga je Čufar opisal s samosvojo subtilnostjo in položaju primerno jedkostjo. Kljub menjavanju sistemov, držav, stoletij in tisočletij se zdi, da takšni in drugačni polomi v delavskem okolju ostajajo nespremenjeni, njihove sodobne premene pa vse bolj okrutne in zavratne. Na delavski praznik torej svojevrstni slušni razmisleki o delavcu v avtentičnem železarskem okolju in z igralci jeseniškega Gledališča Toneta Čufarja.

"Kdor hoče naprej, mora naprej. Če je treba, prek trupel, mora prek toplih človeških trupel."

Na drugi praznični dan pa je v terminu radijske igre na Prvem spet dan v razmislek Kralj na Betajnovi. Cankarjeva drama iz leta 1901 razkriva anatomijo zločina in zločinca. V središču je namreč povzpetnik Kantor, ki v nenasitnem apetitu po oblasti in moči ne izbira sredstev. Če mu ne uspe z manipulacijo in lobiranjem, preprosto uporabi nasilje in umor. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, sicer Cankarjevo metaforo za slovensko družbo, pri čemer mu prav to okolje s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem, pa tudi ob pomoči pravosodne in cerkvene oblasti tlakuje pot do zmage.

Radijsko priredbo te antologijske drame je leta 2016 za radio priredil in zrežiral Jože Valentič, v vlogi Kantorja pa nastopa Borut Veselko.

Nočem živeti nazaj. Zanima me samo jutri.
Z majem se Uredništvo igranega programa pridružuje pomembnemu jubileju, 60. obletnici programa Ars. Sredine termine kratke radijske igre na Arsu bodo namreč zasedle dokumentarne portretne študije, krokiji najpomembnejših ustvarjalcev radijskih iger, te svojevrstne slušne umetnosti. Več generacij najrazličnejših ustvarjalcev nam je na tem področju zapustilo danes skorajda težko predstavljivo dediščino, jubileji pa so čas, ko se pogosteje zaziramo v vzvratna ogledala. Tudi zato, da bi zbistrili pogled na današnje in prihodnje horizonte. Dokumentarno popotovanje prvo majsko sredo začenja delo in ustvarjanje tonskega mojstra in režiserja Dušana Mauserja, doajena radijske igre pri nas, ki se je leta 2021 v 100. letu starosti poslovil od tega sveta. S svojim delom, tudi kot nekdanji profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, je tako v tehničnem, vsebinskem kot estetskem smislu v marsičem utiril pot razvoja te samosvoje radijske zvrsti na slovenskem, tudi v akademski sferi. Vzpostavil je bazo zvočnih efektov, ki je še vedno v uporabi, arhiv Radia Slovenija pa ob tem hrani tudi bogato zapuščino več kot štiristo iger v njegovi režiji ali zvočni podobi. Avtor in režiser portreta z naslovom Nočem živeti nazaj. Zanima me samo jutri. je Klemen Markovčič, ki se je leta 2014 z Dušanom Mauserjem tudi pogovarjal.

Kaj se skriva pod perutnico noči?
S četrtkovo igro na Arsu se bomo z ušesom splazili v posteljo zakonskega para. Pod perutnico noči Milana Jesiha je omnibus različnih življenjskih in tudi domišljijskih zapletov v značilni in samosvoji jesihovski maniri.

Igro je leta 1994 zrežiral Aleš Jan, v vlogi zakoncev pa nastopata Milena Zupančič in Boris Ostan.

Ko avtoportreti postanejo slušna kronikaMajske sobote na Prvem bodo v terminu kratke radijske igre v znamenju premiernega cikla Avtoportreti. Zvočni avtoportret je davno v preteklosti odložena zamisel režiserke Ane Krauthaker, ki pa je v kontekstu aktualnega mednarodnega projekta B-AIR, katerega nosilec je Radio Slovenija in je namenjen raziskovanju vloge zvoka v razvoju človeka, vendarle dobil prostor in čas uresničitve. Režiserko, ki se je tokrat avtorsko umaknila v ozadje, da bi s tem za drugega obdržala prazen prostor notranjega ogledala, je namreč od nekdaj zanimala zaznava – ali je mogoče ujeti točko enačaja med svojo zaznavo in zunanjo resničnostjo oziroma kako prepoznati svojo, sicer precej izmuzljivo identiteto? V sodelovanju s Centrom za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ki vzgaja in celostno usposablja gibalno ovirane otroke in mladostnike, se je naposled na režiserkino zamisel odzvalo pet učencev višjih razredov osnovne šole, da bi raziskovali zvok, besede in govor v odnosu do sebe in svoje ustvarjalnosti. V polletnem procesu so Gal Kordič, Melani Pyvovar, Klara Senica, Nail Perviz in Nika Lipuš pripravili avtorska besedila ali scenarije in zanje poiskali najustreznejši zvočni oziroma besedilni izraz. Ob pomoči radijske ekipe ustvarjalcev pa zarisali svoje obraze, selfije ali sebke, v zvoku. (Avto)portrete so soustvarili – tonska mojstrica Sonja Strenar, avtor izvirne glasbe Rudi Pančur, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina in dramski igralec Gregor Zorc. Rezultat te poti vase so štiri zgodbe, tokrat zajete v samostojni premierni cikel, ki ga je, tudi z mislijo na pomen inkluzivnosti v sodobni družbi in zbliževanja različnih svetov ljudi, za program redakcijsko zasnoval Klemen Markovčič.

V prvem avtoportretu nam Gal Kordič skozi dve fantazijski zgodbi pripoveduje, da smo lahko kdor koli, kadar koli in kjer koli, če si le dovolimo. Biti vse drugo in vedeti, da si vse to TI, je neskončna zgodba čudežne dežele v nas.

Ko je rojstni dan tudi v bolnišnici lahko lepPrvi majski teden bo v nedeljo na Prvem kot vedno sklenila radijska igra za otroke. Tokrat s premiero nove igre po zgodbi Boruta Peterlina in Nine Kokelj Vse najlepše, v bolnišnici. Igra pripoveduje o dečku Leu. Bolan je in v bolnišnici. V sobi z zgovorno deklico Lučko. In ima rojstni dan. Medicinska sestra stori vse, da bi ga razveselila; še njegovo bolniško posteljo za nekaj hipov spremeni v drveče sanke na olimpijadi. A Leo je žalosten in zamišljen. Zdravnik se trudi, da bi ga opogumil in da bi tudi stetoskop, metuljček in nazogastrična sonda postali manj strašni, celo malo smešni. Leo pa misli na dom, svojo sobico, prijatelja Brina, najbolj pa pogreša babi. Želi si, da bi prišla k njemu, a je v domu starejših in ne more priti. Res ni nobene možnosti? Na oddelku je psihologinja, so drugi otroci in presenečenja, je upanje. Na rojstni dan je tudi v bolnišnici lahko – "vse – najlepše". Igra je pod režijo Alena Jelena nastala v produkciji mednarodnega projekt B-AIR.

Vse igre so še mesec dni po predvajanju v radijskem etru na voljo na zahtevo na spletnih straneh Prvega, Arsa ali pa na RTV 365.