"Kot da bi se kočije vzpenjale iz morja in spet tonile vanj." Tako je neki francoski ´turist´ v prvi polovici 19. stoletja opisal stanje newyorških cest.
Naslednje časopisno poročilo je še bolj zgovorno ponazorilo razmere na spodnjem Manhattnu: "Vsak delovni dan na newyorške ceste pade okoli 400 ton konjskega blata. K temu moramo prišteti še približno 20.000 galon urina in skoraj 200 trupel konjev, ki poginejo med delom. Skupaj s človeškimi izločki, ostanki hrane in različnimi smetmi iz delavnic in trgovin je nesnage še več in tako na cestah nastajajo ogabne gomile čudnega zaduha, ki na nekaterih mestih popolnoma onemogočajo promet. Kadar dežuje, se ti kupi smeti spremenijo v odvratno močo, v katero se pešci včasih pogrezajo vse do kolen; do poletja ta svinjarija običajno razpade v smrdeči prah, ki sili v oči in širi nalezljive bolezni. Le pozimi je stanje cest dokaj znosno, saj zmrznjene smeti prekrije sneg. No, kadar imamo plundro, nastane pravo močvirje umazanije, in takrat se je še težje premikati po cestah."
Najpogumnejše napovedovanje prihodnosti
Razmere v New Yorku so bile torej nevzdržne že na začetku 19. stoletja, reke evropskih imigrantov, ki so se stekale v mesto, pa so grozile, da bo mesto v nekaj letih v infrastrukturnem salto mortalu zadušilo samo sebe. Mestni veljaki so spoznali, da je potreben dolgoročen načrt razvoja Manhattna. Tako so po štiriletnem študiju topografije otoka, ki ga je nizozemski mornar Peter Minuit leta 1626 od Indijancev kupil za 60 guldnov (to je v 19. stoletju, ko so Newyorčani radi obujali legendo in občudovanje lokalnih ‚business menov‘, povezalo z dejstvom, da je bil sam ustanovitveni akt New Yorka kupčija, veljalo 22 ali 24 ameriških dolarjev), pred 200 leti (aprila 1811) predstavili sloviti urbanistični načrt, ki je Manhattan severno od 14. ceste razparceliral v lično mrežo 2.028 blokov. Za ta načrt guvernerja Morrisa, mestnega nadzornika Simeona DeWitta in odvetnika Johna Rutherforda (torej, po stroki so bili vse prej kot arhitekti ali urbanisti) je nizozemski arhitekt ter eden najvplivnejših sodobnih urbanističnih in arhitekturnih teoretikov Rem Koolhaas v svoji knjigi Delirious New York (1978) dejal, da je bilo njegovo sprejetje „najpogumnejše dejanje napovedovanja prihodnosti v celotni zgodovini zahodne civilizacije“.
Načrt, ki je metodološko sledil hipodamični shemi oziroma starogrškemu konceptu širitve mesta v mrežnem planu, je predvidel 12 avenij v smeri Sever-Jug, ki naj bi jih prečno križalo 155 cest. Avenije naj bi bile široke 30 metrov in novo cestno omrežje naj bi zagotavljalo „svobodno in zadostno kroženje svežega zraka“, da bi se vsaj omililo razsajanje nalezljivih bolezni in ´plazenje´ zaduha okoli oglov. Ni pa čisto jasno, kako so trije ´modreci´ razmišljali o ureditvi prometa, saj do danes ostaja nepojasnjena neenakomerna razdalja med avenijami kot tudi odločitev za tesno prepredenost Manhattna s prečnimi cestami ter za ureditev le nekaj sicer širših cest v smeri Sever-Jug.
Ceste in javna morala

„Slabe ceste povzročajo slabo moralo.“ To nikakor ni bila le ´veleumna´ opazka ameriškega novinarja in zgodovinarja Henryja Adamsa, čeprav tokrat citiramo prav njega. To je bilo splošno mnenje večine reformistov iz vrst meščanstva 19. stoletja, ki so verjeli, da so delavske četrti leglo umazanije (dejanske in moralne) tudi zato, ker nered spodbuja nemoralo. No, zato pa so reformisti že sredi 19. stoletja, ko se je razcvetel trg z nepremičninami, začeli tožiti, da je prav načrt iz leta 1811 spodbudil na stotine ljudi, da so se vrgli v nečastni posel špekuliranja z nepremičninami. Prav zaradi preoblikovanja ´dejanske´ zemlje v abstraktne pravokotnike naj bi ljudje izgubili spoštovanje do zemlje kot vira življenja in nečesa, kar zagotavlja kontinuiteto družine, in naj bi jo obravnavali le še kot še eno blago oziroma kot le še en možen vir zaslužka. Ko se je po vrtoglavem naraščanju cen in po več letih divjih poslov, ko so nekateri le mrzlično kupovali in prodajali zemljišča, ne da bi se sploh potrudili videti jih ´v živo´, leta 1873 trg z nepremičninami zrušil in so mnogi čez noč obubožali, so reformisti seveda v zlomu nepremičninske borze videli božjo kazen. Na kako trhlih temeljih je tik pred zlomom stal trg z nepremičninami, nam pove obračun investicij v nepremičnine iz leta 1873. Tega leta je bilo za nakup zemljišč in stavb ter za investicije v novogradnje porabljenih 170 milijonov dolarjev, od katerih jih je bilo kar 100 milijonov izposojenih.
Eden od dokazov za razmah trgovine z nepremičninami je bil tudi vzpon časopisa Real Estate Record med najbolj brane newyorške časopise in revije. Podobno je veljalo za ´naval´ kupcev na atlase, ki so natančno katalogizirali zemljišča na Manhattnu in zaradi katerih je ocenjevanje vrednosti zemljišč in stavb postalo v New Yorku sredine 19. stoletja nekakšna ´splošno razširjena znanost´ ali pa hobi; oziroma kot je julija 1865 ponazoril poslovni časopis Commercial and Financial Chronicle: „Le malo ljudi zna napovedati, ali bi ob vrtanju v zemljo sredi nekega zemljišča v Apalačih naleteli na nafto ali ne. Prav vsi pa znajo povedati, koliko je vredna katera hiša ali parcela v New Yorku in kolikšno najemnino bi lahko zanjo zaračunali.“
Okoli osrednje osi bogastva
„Metropola rigidnega kaosa“ je še Rem Koolhaas zapisal o New Yorku mrežnega urbanističnega načrta. Dejansko tudi Newyorčani niso bili nikoli povsem zadovoljni z načrtom, ki naj bi mesto odrešil bolezni in prometnih zastojev. Načrt je nastal predvsem z mislijo na prihodnjo gradnjo stanovanjskih stavb za potrebe hitro rastočega mesta. Kot je predvsem v 60. in 70. letih 19. stoletja, ko je bila ob vzponu New Yorka med najpomembnejša svetovna finančna in gospodarska središča vse pogosteje artikulirana želja po izgradnji ´imperialnega mesta´, ugotavljala elita, katere krona so bili Morganovi, Astorjevi, Vanderbildtovi in druge ´patricijske´ družine, naj bi togi načrt onemogočal monumentalno arhitekturo.
Sredi Manhattna je sicer nastala nekakšna elitna os ali os bogastva. Med avenijo Lexington in 7. avenijo, v smeri Jug-Sever pa od Wall Streeta prek spodnjega Broadwaya in 5. avenije z nakupovalnim paradižem za prave dame, so zrasle mestne palače v slogu razkošnega domovanja poslovnega genija Alexandra Turneyja Stewarta, ki je med drugim leta 1848 zgradil največjo in z marmornato fasado kronano veleblagovnico v New Yorku. Vendar to ni bila prava javna monumentalna arhitektura, ki bi utelešala imperialnega duha nove Amerika. In, navsezadnje, najpogostejši arhitekturni tip na Manhattnu, severno od 14. ceste, je bila vendar vrstna hiša. To pa so tedaj kategorizirali kot objekt drugega kakovostnega reda.
200-letna zgodovina nasprotovanja načrtu
„Ti ljudje bi z zemljo zravnali tudi sedem rimskih gričev.“ Tako je Rutherforda, Morrisa in DeWitta leta 1818 ocenil Newyorčan, ugledni profesor antične književnosti na kolidžu Columbia. Ni bil edini, ki je nasprotoval načrtu. O 200-letni zgodovini načrta iz leta 1811 lahko namreč govorimo tudi kot o 200-letni zgodovini nasprotovanja načrtu. In ni malo zgodovinarjev arhitekture in urbanizma, ki menijo, da so vse imenitne znamenitosti New Yorka pravzaprav nastale kot deviacije te hipodamične urbanistične strukture. Eden najbolj znamenitih primerov je bila ureditev Centralnega parka, ki je večno slavo in pa vrsto novih imenitnih projektov (Prospect Park, narodni rezervat Niagara, masterplan za univerzo Stanford in univerzo v Berkeleyju, več parkov v Chicagu ...) prinesla krajinskemu arhitektu Fredericku Lawu Olmstedu (zaradi Centralnega parka so ga celo začeli klicati Frederick Véliki).
Centralni park je bil eden od projektov velike buržoazije viktorijanskega New Yorka, ki je menila, da lahko s ´humanizacijo´ velemesta izkorenini nadloge kot razredni boj, korumpirano politiko in vedno bolj razširjeno lenobo. Urejeni javni prostori kot Centralni park, ki bi v mesto vnesli nekaj plemenitosti podeželja, naj bi pomagali oblikovati uravnoteženo, disciplinirano in rafinirano javno sfero – to naj bi bili prostori vzgajanja vrednot demokracije, vljudnosti in spoštovanja avtoritete. Ta vzgojni moment se jim je zdel toliko pomembnejši, ker so v domačem mestu magnatov tipa J. P. Morgan videli – izraz smo že uporabili – imperialno mesto, izhodišče ameriškega imperija. Tako so tudi sebe videli kot ´nacionalni razred´, kot skupino ljudi, ki oblikuje politični in kulturni značaj celotnih Združenih držav Amerike.
Danes vemo, da zaradi Centralnega parka ZDA niso postale kaj dosti boljše, kot tudi ne zaradi Metropolitanske opere ali Metropolitanskega muzeja. Urbanistični načrt iz leta 1811 pa ostaja fenomen. ´Prepovedal´ je ovalne in podobne ekscesivne oblike, zapovedal racionalnost in organiziranost. V resnici je bil New York vedno tudi ekscesiven in dezorganiziran in prav v teh deviacijah se je oblikoval kot heteropolis, kot protislovna zmes discipline in kaosa, spontanosti in načrtovanja … Vse pa znotraj mreže.