Nekateri pisci v znameniti 57. številki Nove revije, ki je izšla februarja 1987, so pozneje sodelovali tudi pri oblikovanju slovenske ustave. Letošnja 25-letnica njenega izida pa je minila tiho, brez posebnih praznovanj. "Ko zdaj pregledujem prispevke v 57. številki, se ob nekaterih tezah in ugotovitvah ne morem načuditi, kako daljnosežne so bile za tisti čas, saj so kot proevropska opcija pomembne in formativno veljavne tudi v tem zgodovinskem trenutku," je o pomembnosti številke povedal Grafenauer.
Še ena oblika slovenskega samomora?
Grafenauer je v petih točkah orisal kulturni in politični pomen znamenite številke. Med drugim se je tedaj več avtorjev povsem različno opredelilo, da ni več razlogov za obstanek Slovenije v Jugoslaviji, pozivali so k osamosvojitvi Slovenije in zamenjavi totalitarnega partijskega režima z demokracijo.
Grafenauerja je po 300. številki na mestu glavnega urednika revije nasledil Brane Senegačnik, ki se po Grafenauerjevih besedah pri svojem uredniškem poslu ubija z nemogočimi materialnimi razmerami, ki krepko otežujejo izhajanje mesečnika. "Včasih se sprašujem, ali tu ne gre samo še za eno obliko slovenskega samomora, za kar pa Senegačnik, ki ima gradiva za več številk v predalu, še zdaleč ni nič kriv." Literat si želi, da bi revija znova zadihala: "Prepričan sem, da se bo našla primerna rešitev, ko bodo po finančni plati na mizo položene vse karte."
Svoj pogled na Slovenijo pred 25 leti in danes je Grafenauer strnil v epigram: "Ko je bila slovenska država samo privid, smo zanjo kar naprej rinili z glavo v zid. Zdaj ko jo imamo, ne umišljeno, ampak pravo, se pa iz dneva v dan bolj držimo za glavo."