Susan Smit, Bregje Hofstede in Manja Bedner, članice upravnega odbora Sklada za nacionalni spomenik čarovnicam, so zbrale 35.000 evrov za uradno obeležje v spomin na približno 70.000 ljudi, ki so umrli med satanistično paniko, ki se je v tistem času širila po Evropi in Amerikah.

"Cilj spomenika je ozaveščati o tej zgodovini femicida, ni druge besede za to,” je povedala Bregje Hofstede za Guardian. "Do danes je čarovnica še vedno komična figura. Na Nizozemskem ljudje vsako leto na karnevalu sežigajo lutke čarovnic, le redkokdo pa dejansko pozna zgodovino ljudi, ki so jih sežigali na grmadah."

Fundacija zdaj zbira mnenja javnosti v treh skupnostih, ki so izrazile pripravljenost, da se postavi nacionalni spomenik. V Roermondu so na vrhuncu čarovniških procesov v letih 1613 in 1614 sežgali najmanj 75 živih ljudi, večinoma žensk.

V Montferlandu so leta 1605 živo zažgali Mechteld ten Ham, čeprav je prosila za sojenje.

Tretji kandidat je Oudewater, kjer so imeli uradno tehtnico za čarovnice in kraljevo dovoljenje za izdajo certifikatov nedolžnosti, če se je teža osumljenke ujemala z njeno telesno maso, kar je pomenilo, da je pretežka za letenje na metli.

Zgodovinar Steije Hofhuis, avtor knjige o preganjanju čarovnic po Evropi, pravi, da je bil to čas, ko je javnost dejansko verjela, da se posamezniki pajdašijo s hudičem in povzročajo kaos, še posebej "šibke" ženske. "Ljudje so zares paničarili zaradi čarovnic. Vsesplošno prepričanje je bilo, da se bliža konec sveta, grozljive čarovnice pa da so zelo nevarne. Lahko bi rekli, da je šlo za veliko teorijo zarote, da hudič sodeluje z ljudmi, da bi uničil krščanske skupnosti, širila pa se je kot kulturni virus.”

Odprava krivic

Isa van der Wee, direktorica muzeja zgodovine čarovnic v Oudewatru, meni, da bi bil Oudewater idealna lokacija za spomenik, saj je dejansko ščitil žrtve, običajno ženske in manjšine. "Morda so bili malce drugačni, morda niso skrbeli dovolj za svojo okolico, morda so imeli zelo močen značaj in so se postavili zase, ali pa so se zgolj res spoznali na divja zelišča in na to, kako zdraviti," je razložila.

Ob tem pa poudarila, da lov na čarovnice danes poteka na družbenih omrežjih. "Lahko se ne strinjate z drugimi, a jih ne bi smeli soditi ... In to je brezčasno sporočilo.”

V Roermondu, kjer so tudi formalno priznali krivice, zagrešene zoper žrtve čarovniških procesov, kot "temno poglavje v mestni zgodovini", je županja Yolanda Hoogtanders mestne svetnike seznanila, da bi spomenik lahko pomagal ozaveščati o sodobnih perečih težavah, kot sta femicid in nasilje nad ženskami.

Sodobni lov na čarovnice

Čeprav zgodovinarji pravijo, da lov na čarovnice ni bila eksplicitna zarota cerkve ali vlade, pa aktivisti menijo, da bi imel spomenik močno politično sporočilo. Skrajno desni poslanec Geert Wilders je nekdanjo namestnico premierja Sigrid Kaag večkrat označil za "čarovnico", zaradi česar so jo protestniki pričakali z baklami, Kaag pa je nazadnje politiko zapustila, kot razlog pa navedla "sovražnost, ustrahovanje in grožnje".

Za Bregje Hofstede večja ozaveščenost o ljudeh, večinoma ženskah, ki so jih usmrtili kot čarovnice, ne pomaga zgolj povrniti časti žrtvam.

"Kulturno se ideje v nekaj stoletjih niso tako hitro spremenile in še vedno se spopadamo z določenim mišljenjem, ki je vladalo takrat. To kulturno nelagodje do močnih žensk je zame velika tema, ki povezuje ta zgodovinski lov na čarovnice in način, kako se obnašamo do žensk danes. In čarovnica kot lik lahko služi kot opozorilo," je povedala.