Unesco je Konvencijo o svetovni kulturni dediščini sprejel leta 1972, več kot 30 let pa je moralo miniti, da se je uveljavilo tudi zavedanje, da je treba zaščititi tudi nesnovno kulturno dediščino. Foto: EPA
Unesco je Konvencijo o svetovni kulturni dediščini sprejel leta 1972, več kot 30 let pa je moralo miniti, da se je uveljavilo tudi zavedanje, da je treba zaščititi tudi nesnovno kulturno dediščino. Foto: EPA
Globalizacija je proces, ki najbolj spodjeda nesnovno kulturno dediščino, saj po svetu širi standardiziran način življenja. Foto: EPA

Tedaj je Unesco tudi opredelil do tedaj malo uporabljani pojem nesnovna kulturna dediščina. Do njegove kodifikacije je prišlo zaradi zavedanja, da poleg materialne zapuščine naših prednikov obstajajo tudi druge kulturne prvine, ki so materialno sicer neoprijemljive, vendar pa so za narodovo kulturo prav tako pomembne. Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine kot nesnovno kulturno dediščino pojmuje: jezikovno tradicijo in izrazje; performativne umetniške prakse; družbene prakse, rituale in praznovanja; znanje in prakse, ki se navezujejo na človekov odnos do vesolja in narave; tradicionalno obrt.

Seznam nesnovne dediščine, ki jo je treba varovati
Z začetkom veljave konvencije, ki ima zdaj 104 države pogodbenice, se na mednarodni ravni oblikuje sistem varovanja te dediščine, ki obsega tudi medsebojno pomoč in sodelovanje držav pogodbenic. Z namenom učinkovitega varovanja te dediščine se, podobno kot je to že dolga leta v veljavi za snovno naravno in kulturno dediščino, vzpostavlja reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva in poseben seznam dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati. V tem smislu je ena izmed ključnih nalog, ki čakajo Slovenijo, določitev pristojnega organa, ki bo opravil popis nesnovne dediščine države Slovenije, ta pa bo osnova za ukrepe za varovanje te dediščine. Nesnovno dediščino kot pomembno prvino kulturne dediščine prepoznava tudi v letošnjem letu sprejeti zakon o kulturni dediščini, ki je nesnovno dediščino opredelil kot živo dediščino in že predvidel ustanovitev registra žive dediščine in javno službo za koordinatorstvo varstva žive dediščine.

Globalizacija uničuje lokalne specifike
Sprejetje konvencije o nesnovni kulturni dediščini je še posebno pomembno v tem času globalizacije. Kot je zapisal tudi Unesco, namreč globalizacija vodi k uniformiranju kulturnih praks po svetu, med njenimi posledicami pa je zato tudi izginjanje lokalnih specifik, ki se morda z vidika sodobnega urbanega človeka, vpetega v konzumiranje vsebin svetovnih medijev, zdijo preživete. Ena izmed obvez, ki se je morajo države zavedati, je tako tudi edukacija mladih, ki ne smejo opustiti vseh vrednot, na katere so prisegali njihovi predniki in ki so porodile raznolike kulturne prakse.