Da so stari Grki svoje kipe in templje radi obogatili s pigmenti, je znano že dolgo, a v dvestotih letih kljub silnim naporom arheologi nikoli niso našli dokazov, da je to veljalo tudi za Partenon, najslavnejši ostanek starogrške arhitekture in obenem njen najvišji dosežek. Do zdaj.

Giovanni Verri, raziskovalec pod okriljem londonskega British Museuma, je namreč razvil tehnologijo, ki je še posebej občutljiva za ostanke prav posebnega starodavnega pigmenta, t. i. "egipčanske modre". Verri marmor osvetli s posebno lučjo, ki jo vsrkajo morebitni ostanki te barve, ki se zato, videni skozi oko infrardeče kamere, svetijo. Egipčanska modra se tako sveti s pasu Iris, Pozejdonova glasnice, in kot valovit vzorec s hrbta Heliosa, boga sonca, ki je prikazan, kako ob zori vstaja iz morja. Modra barva je bila očitno vpletena tudi v ogrinjalo boginje Dione.

Strokovnjaki predvidevajo, da je bilo pročelje Partenona svoj čas zelo pisano in zapolnjeno s celo kopico vzorcev. Najbolj izstopajoči in uporabljani barvi sta bili modra in rdeča, manjkale pa niso niti zlate obrobe; skozi vse skupaj pa je seveda na mestih sijal tudi beli marmor. Barve niso imele samo dekorativnega učinka: frizi, ki si jih danes v muzeju lahko seveda od blizu ogledamo, so bili nekoč približno dvanajst metrov nad tlemi, zato jih je barva naredila vidnejše.

Nepredstavljiva veličina
Akropola, iz Aten vidna skoraj od koder koli, se dviga dobrih 150 metrov nad dolino Ilissos; na seznamu Unescove svetovne dediščine je že od leta 1987 in je ena od 16 grških vpisov na omenjeni seznam. Pod vodstvom Perikleja, ki je Atene vodil v zlati dobi (vladal naj bi približno med letoma 461 in 429 pr. n. š.), se je na Akropoli začelo velikopotezno graditi. V 5. stoletju pr. n. š. je dobila svojo končno podobo - zgradili so propileje - pompozni vhod v Akropolo, tempelj Atene Nike, tempelj Erehteion (štirje našteti kulturni spomeniki so se ohranili do danes), zakladnico, številna manjša svetišča, posvečena bogovom, ki so jim stari Grki tako zaupali, gledališče - in seveda tempelj Partenon, v katerem je stal velikanski kip boginje Atene. Med kipi in frizi s prizori iz mitologije, s katerimi se je ponašal Partenon, so najdragocenejše umetnine starogrškega sveta, kar se jih je do danes ohranilo.

Vztrajna "pozaba" je dediščina renesanse
Zanimivo je, da si ljudje grške templje in kipe vztrajno zamišljamo kot snežno bele, čeprav že dolgo vemo, da so bili pogosto živo pisani. Ta "kolektivna amnezija" je najbrž posledica tega, da si želimo verjeti, da sta bila starogrško kiparstvo in arhitektura čista, bela in minimalistična - skozi oči današnje estetike bi bil namreč skoraj "greh", take izjemne umetnine prekrivati z barvo. Ta percepcija starogrške kulture ima najverjetneje korenine v renesansi, ko so umetniki to, da so navdih našli v stari Grčiji, poudarili tako, da so kipe pustili snežno bele, in se tako odmaknili od predhodnega gotskega sloga.