Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji se je rodil v Trstu leta 1927 slovenskemu očetu in italijanski materi. V svoji izjemni razgledanosti se je približal različnim strokam, v katerih se je brez izjeme odlikoval s pomembnimi dosežki. Deloval je kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog, je med drugim zapisal Stojan Kuret v utemeljitvi Prešernove nagrade.

Preberite si odlomke iz pogovora Luise Antoni z radia ARS s Pavletom Merkujem. V njem je poleg pisatelja Vladimirja Kavčiča (intervju z njim si boste na naših straneh lahko prebrali kmalu) aktualni Prešernov nagrajenec med drugim povedal: "Moj oče je videl vse svoje prijatelje pobegniti iz Trsta, ko je vladal fašizem, in sprva je mislil, da bi tudi on šel v Ljubljano. Potem si je premislil in je vztrajal v Trstu. A bil je uradnik trgovinske zbornice, mati pa je bila učiteljica; gorje, če bi doma govorili slovensko ..."

Do slovenščine ste prišli pozno, obstaja tudi lepa anekdota iz časa, ko ste se bližali zaključku srednje šole na Goriškem ...
Jaz sem hodil v italijansko šolo, ker drugih ni bilo, in to do drugega klasičnega liceja. Leta 1945, po koncu vojne, sem takoj prestopil na goriški slovenski klasični licej, ker ga v Trstu še ni bilo. Bilo nas je samo 16. Ko sem prvi stopil v prazen razred in sem videl počasi prihajati druge z vseh koncev Slovenije - jaz sem bil edini Tržačan -, me je bilo sram, ker nisem znal dobro govoriti slovensko. Stopil sem k oknu in gledal ven. Nato je v razred stopil profesor grščine, Goričan, in mi dal brati starogrško besedilo. Bral sem ga čudovito in želel je, da ga prevedem. Jaz pa nisem znal dovolj slovenščine in sem molčal. Profesor je rekel: "Predobro znaš grško, da ne bi znal prevajati, torej ne znaš slovenščine." Pokimal sem z glavo in vsi kolegi, sošolci in sošolke so mi odtlej pomagali, dobro smo se organizirali, dobili smo se v kavarni vsako popoldne, vsak je pripravljal prevode in lekcije, razlage za en predmet. Jaz sem prevzel staro grščino.

Od stare grščine in približnega poznavanja slovenščine pa ste se potem odločili, da boste študirali prav slavistiko ...
Zelo me je mikala skupina slovanskih jezikov in sem se po tistem edinem razredu slovenskega liceja v Gorici vpisal na ljubljansko univerzo na slovenistiko, ki jo je učil genialen, čudovit profesor Fran Ramovš. Počasi sem temu dodal še predmete, ki so bili potrebni za komparativno slavistiko, tako da sem imel opravljene izpite za dva študija hkrati. Pri slavistki je bil profesor Rajko Nahgital, tudi znamenit človek. Profesorji, posebno Ramovš, so me imeli radi, ker sem pokazal toliko zanimanja, po drugi strani pa sem plačal, ker se nisem hotel vpisati v komunistično mladino in so hoteli doseči, da ne bi nadaljeval študija v Ljubljani. Imel sem dobrega znanca, ki mi je pomagal, in tako sem končal slavistiko, kot sem si tudi želel. Kakor so nas fašisti v Italiji imeli za svoje žrtve, tako so mene - in ne samo mene - komunisti v Sloveniji obravnavali enako slabo.

Vztrajali ste v Ljubljani, končali študij in potem še poučevali.
Marsikoga sem spoznal med slavisti in umetniki, ki je postal moj dober prijatelj, recimo skladatelj Lojze Lebič, danes najboljši in najzanimivejši skladatelj v Ljubljani, čeprav ni Ljubljančan. Imel sem dobre stike, po drugi strani pa sem kritičen človek in marsikdo ni prenašal mojih kritih.

Kako to, da ste se potem odločili za vrnitev iz Ljubljane v Trst?
Zato, ker sem Tržačan.

Tudi tam ste najprej poučevali.
Ja, seveda, eno leto sem učil v Ljubljani, da sem na eni od dveh klasičnih gimnazij (ena je bila v Ljubljani, ena v Mariboru) opazoval, kako poučujejo drugi profesorji in kako je treba učiti.

Zelo zgodaj pa ste se srečali z glasbo, in sicer v obliki male violine.
Od vsega začetka svojega življenja sem poslušal glasbo, očeta ob violini, mater ob klavirju, pogosto družinskega prijatelja na violončelu. Nikoli nisem imel ob večerih pri postelji matere, ki bi mi pripovedovala pravljice, ampak so bile te pravljice zvočne, v obliki glasbe. Ko sem bil star tri leta in pol, mi je oče kupil šestnajstinsko violino in me začel učiti igranja. Ker so očetje v vzgojne namene otroke radi pretepali, me je ob vsaki napaki z violino udaril z lokom po prstih, a je videl, da to ne deluje, in namesto tega je uporabil nasprotno vzgojo: čokoladni bombon na stojalu, če sem bil priden. A ko sem odrasel, me ni bilo treba ne tepsti ne dajati bombonov, vzljubil sem glasbo in začel igrati in študirati do štiri ure na dan.

Vaša glasbena govorica se je začela razvijati zelo zgodaj, tudi kompozicijsko ...
Po smrti moje matere, še med vojno, sem šel stanovat k babici, njeni materi, ki je potrebovala mojo pomoč. Teta, starejša sestra moje matere, je bila odlična pianistka, ki je znala tudi peti, zadnje leto vojne mi je cele dneve pela in igrala: od baročne do sodobne glasbe, tako sem spoznal Kogoja, ki ga je teta poznala osebno. Nikoli nisem pozabil na velik vtis, ki ga je s svojo glasbo name naredil skladatelj Marij Kogoj, zato sem se pozneje ukvarjal tudi z njim. Pri tetinem klavirju sem začel komponirati, zdravnik mi je namreč že dve leti prej prepovedal študirati violino, ker sem v zaklonišču dobil vnetje rebrne mrene. A kaj naj naredi violinist, ki ne sme igrati violine? Postane skladatelj.

Luisa Antoni, radio ARS