Morda bi pričakovali, da gre za vitraže kakšne monumentalne katedrale, ki bi s tem novim podatkom še dodatno privabljala turiste, a okni krasita skromno cerkev v angleški deželi Hampshire. Risbe za vitraža je nizozemski samouk lahko videl v času, ko je živel v Londonu, in navdušeno o njih pisal svojemu podporniku Theu.
"Videl sem risbe za dve cerkveni okni. V sredi enega je bil potret starejše ženske z nadvse plemenitim obrazom in besedami 'Naj se zgodi', zapisanimi nad njo. Na drugem oknu je potret njene hčerke z besedami: 'Vera je srž stvari, ki jih upamo, dokaz stvari, ki so nam skrite'." Risbe, o katerih piše bratu, je slikar lahko videl leta 1876 v steklarski delavnici vitražev Cottier and Company in tisti dan je bil v pismu zares izčrpen o vsem, da bi kratkočasil Thea, ki je bil bolan.
Strokovnjaki so se vse od odkritij pisem ukvarjali z iskanjem lokacije omenjenih oken, a jih nikoli niso našli. Sreča se je nasmehnila umetnostnemu zgodovinarju Maxu Donnellyju ob ogledu oken v cerkvi St Andrews v Owsleburyju v bližini Winchestra, kar mu je vzbudilo spomin na besede iz pisem.
Slikano okno kot poklon pokojni ženi in hčerki
Okna, ki so umeščena komaj kakšen meter visoko, je naročil William Carnegie, grof Northeska, v spomin na svoji umrli ženo in hčer. Žalujoč mož in oče ju je dal upodobiti kot Devico Marijo. Hči, Lady Margaret Carnegie, je upodobljena kot mlada Marija, žena Georgina pa kot Mati božja v starejših letih. Skice, ki jih je videl van Gogh, so torej zares izdelali in okni namestili v cerkvi St Andrews, a s postimpresionistom ju niso nikoli povezali.
Donnellyju se je posvetilo, ko je med preučevanjem vitražev Daniela Cottierja naletel na slike oken iz cerkve St Andrews. Čeprav so pozneje nekoliko spremenili napis pod figurama, je prepoznal tiste, ki jih je nekoč opeval van Gogh. Stopil je v stik z naročnikovimi potomci in se dokopal do fotografij skic, o katerih piše slikar in ki po njegovem mnenju dokazujejo, da gre za ustrezna okna.
Kaj bi lahko navdušilo 23-letnega van Gogha?
Umetnostni zgodovinar vidi več razlogov, zakaj bi mu bila lahko vitraža tako všeč. Tudi sam je bil zelo veren človek, se zavedal, da sta namenjeni sakralnemu prostoru, in vedel, kdo sta upodobljeni ženski. "Tedaj se je van Gogh nadvse zanimal za poti življenja, romanje in bi ga zgodbi teh dveh žensk gotovo zelo zanimali. Ko je slikal, je trdno verjel v vse to, in njegova verska gorečnost je tista, ki ga je naredila tako velikega umetnika."