Želim si, da bi se v letu 2009 vrnila tista slavna modrost, katero so že od nekdaj pripisovali Judom. Politikom v Izraelu želim salomonsko modrost, ki bi jih privedla do spoznanja, da imajo Palestinci in Izraelci enake pravice.
Daniel Barenboim, v Buenos Airesu rojeni dirigent in pianist judovskega rodu, si je ob novem letu zaželel, da bi Izrael v politiki izkazoval takšno modrost, kakršno so tradicionalno pripisovali Judom. "Želim si, da bi imeli izraelski politiki salomonsko modrost, zaradi katere bi spoznali, da imajo Palestinci in Izraelci enake pravice," je v eseju, ki ga je objavil Frankfurter Allgemeine Zeitung, zapisal Barenboim. Barenboim, ki je nekaj let v mladosti tudi sam preživel v Izraelu, je svoje politične novoletne želje strnil v treh točkah:
1. Izraelska vlada naj spozna, da bližnjevzhodne krize ni mogoče rešiti z vojaškimi sredstvi.
2. Hamas naj spozna, da z uporabo nasilja le škoduje samemu sebi in da je država Izrael pač dejstvo.
3. Svet naj spozna zgodovinsko izjemnost bližnjevzhodnega vprašanja.
Glede na prvo točko Daniel Barenboim poudarja, da bi se morali izraelski politiki zavedeti, da odgovornosti za akcije Hamasa ne morejo naprtiti palestinskemu ljudstvu, četudi je to samo izvolilo Hamas. Vendar pa Hamas ostaja teroristično gibanje in zato je nedopustno, da skuša Izrael z letalskimi napadi, ki prizadenejo predvsem civilno prebivalstvo, rešiti krizo. Kaj pravzaprav skuša Izrael doseči z letalskimi napadi, se sprašuje Barenboim, in to ravnanje označuje za gnusno, barbarsko, neodgovorno in tudi nespametno. Še bolj pa se te akcije zazdijo gnusne, ko se spomnimo, da je prav Izrael sam nekoč podpiral Hamas in tako skušal oslabiti tedanjega vodjo Palestincev Arafata.
P alestinci in Izraelci sami izbirajo med blagoslovom in prekletstvom
Barenboim ni pozabil omeniti velikega pomena, ki ga Izraelci pripisujejo vojaški moči. Kot piše glasbenik, si Izrael ne more privoščiti prav nobenega vojaškega poraza, vendar pa obenem zgodovina govori o tem, da je Izrael iz vsakega vojaškega spopada izšel politično šibkejši. Med vsako vojno so se namreč oblikovale nove skupine skrajnežev, ki so spodkopavale legitimnost uradne izraelske oblasti. Izogibanje nasilju bi moral biti prvi odgovor na vse napetosti. To je ključna Barenboimova misel, ki je svoj esej sklenil z naslednjimi mislimi: "Palestinsko nasilje ustreza Izraelcem in škoduje palestinskim prizadevanjem. Vojaško maščevanje je nečloveško, nemoralno in ne daje Izraelu nobenega zagotovila za mir. Kot sem že večkrat dejal - usodi obeh narodov sta medsebojno zvezani. Oba morata živeti drug ob drugem. Morata se odločiti, ali želita v tem (skupnem življenju, op. P. B.) videti blagoslov ali prekletstvo."
(Ne)smiselno brskanje po zgodovini
Ob tem bi še lahko dodali, da se morata odločiti, ali bosta živela v sedanjosti ali pa bosta brskala po preteklosti. Po preteklosti oziroma po zgodovini ponovnega 'judovskega vdora' na Bližnji vzhod, ki seže vsaj tja do konca 16. stoletja, ko je Selim II., sultan Osmanskega imperija, Josephu Nasiju, svojemu odličnemu svetovalcu in Judu s političnimi in finančnimi zvezami po vsej Evropi, v zahvalo podaril palestinsko mesto Tiberius. Tja je Nasi v prvem znanem 'sionističnem' (tedaj tega seveda niso imenovali tako, tako pa ga v knjigi Das Shylock-Syndrom oder Die Dramaturgie der Barberei (Sindrom Shylock ali dramaturgija barbarstva) imenuje Dietrich Schwanitz) projektu želel preseliti Jude iz vsega tedaj znanega sveta.
Želim si, da bi se v letu 2009 vrnila tista slavna modrost, katero so že od nekdaj pripisovali Judom. Politikom v Izraelu želim salomonsko modrost, ki bi jih privedla do spoznanja, da imajo Palestinci in Izraelci enake pravice.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje