Eno najbolj znanih alegorij pomladi je okoli leta 1482 naslikal Sandro Botticelli. Foto:
Eno najbolj znanih alegorij pomladi je okoli leta 1482 naslikal Sandro Botticelli. Foto:
Rokopis iz Salzburga
Mesece so v srednjem veku upodabljali z deli, ki so jih takratni ljudje opravljali v ustreznem času. Aprila je na primer prišlo na vrsto rezanje drevja.

Pomlad je bila največkrat upodobljena kot del motiva štirih letnih časov, ki je bil od antike naprej povezan s predstavami o štirih elementih. Od antike, skozi ves srednji vek, pa vse do renesanse in naprej zaznamujejo pomlad, poletje, jesen in zimo personifikacije, ki jih prepoznamo po bodisi rastlinju bodisi kakšnih drugih atributih, značilnih za letni čas, ki ga predstavljajo. Pomlad se tako bohoti skozi cvetoče drevje in grmovje. Nekateri umetniki, kot je na primer Nicolas Poussin, pa so letne čase ponazorili tudi z upodobitvijo celotnih pokrajin, ki se prav tako kažejo skozi barve ustreznih mesecev.

Od portalov do slikanih oken
Pomladi ne srečamo le v upodabljanju štiridelne cikličnosti narave, ampak lahko vsaj mesece, v katerih se razteza ta letni čas, spremljamo tudi v upodobitvah del mesecev. Gre za serije upodobitev 12 mesecev z deli, ki so jih zlasti kmetje opravljali v ustreznem času. Te najdemo v iluminiranih rokopisih, bodisi vseh 12 mesecev na eni strani bodisi kot celostranske upodobitve posameznih mesecev, na portalih gotskih katedral, na slikanih oknih, kot okras vodnjakov, (primer Fontana Maggiore v Perugii, pod katero sta se okoli leta 1275 podpisala Nicola in Giovanni Pisano) in še kje.
Na samo pomlad se nanašajo zlasti meseci marec, ki so ga pogosto upodabljali z obrezovanjem drevja in oranjem zemlje, april, mesec sajenja ali pa sproščenega druženja dvorjanov na vrtovih, in maj, ko so se plemiči odpravili na lov in se posvečali dvorjenju mladenk. Spodaj si lahko ogledate nekaj najlepših upodobitev poosebitev pomladi oziroma pomladnih mesecev v zahodnoevropski umetnosti.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si











Iz sredine 3. stoletja se je ohranil sarkofag štirih letnih časov, ki nam pripoveduje o tem, da je bila motivika slavljenja cikličnosti narave priljubljena že med antiko. Zanimiv je detajl majhnih putov na zaprtih vratih, med katerimi vsak drži v rokah rastlinje oziroma predmete, ki ustrezajo posameznemu letnemu času. Marmornati sarkofag je rimsko delo, hranijo pa ga v Musejih Capitolini (Palazzo dei Conservatori). Foto: EPA
Cikel dvanajstih mesecev so radi upodabljali tudi v srednjem veku. Pogosto so se znašli na arhivoltah portalov, kot je na primer ta relief iz poznega srednjega veka na katedrali v Autunu. Gre za upodobitev človeške figure in dveh živali, ki grizljata trto.
To upodobitev meseca aprila najdemo ob Marijinem portalu gotske Notre Dame v Parizu. Gre za delo, ki je nastalo okoli leta 1220, spomladanski mesec pa naj bi zaznamovala po vsej verjetnosti ženska figura med dvema drevesoma. Ob strani je podoba bika.
Ta detajl zodiakalnega slikanega okna najdemo v gotski katedrali v Chartresu. Tudi tukaj je pred nami figura, ki drži v vsaki roki eno sadiko. Slikano okno datiramo okoli leta 1220.
Bratje Limburg: Mesec maj v Sijajnem horariju vojvode Berryjskega, okoli 1415. Med najslavnejše upodobitve mesecev sodijo gotovo celostranske iluminacije, s katerimi sta v zgodnjem 15. stoletju brata Limburg obogatila horarij za vojvodo Berryjskega. Mesec maj zaznamuje procesija skupine elegantnih dvorjanov v bližini mesta Riom. Tako kot na drugih upodobitvah horarija vidimo tudi tukaj pozorno opazovanje narave in umeščanje figur v prostor, kjer se v ozadju dvigujejo gotske forme mesta.
Sandro Botticelli: Primavera, okoli 1482 (Uffizi, Firence). Primavera oziroma Alegorija pomladi je gotovo eno najbolj znanih in najlepših Botticellijevih slik. V središču kompozicije vidimo Venero kot humanitas. Nad njo leti Amor, na levi strani pa vidimo tri plešoče Gracije. Zraven njih stoji Merkur, ki je varuh cvetočega vrta boginje. Ključna skupina slike je pravzaprav na njeni desni tretjini, ki jo je slikar poiskal po zgodbi iz Ovidovega dela Fasti. Gre za nimfo Kloris, ki jo zaljubljeni bog pomladnega vetra Zefir spremeni v cvetočo boginjo cvetja Floro.
Giuseppe Arcimboldo: Pomlad, 1573 (Louvre, Pariz). Giuseppe Arcimboldo, ki je bil med drugim dvorni slikar v Pragi, je znan po svojem značilnem naturalistično manierističnem slogu, s katerim je upodabljal nenavadne figure in alegorije. Pomlad oziroma njeno alegorijo je leta 1573 upodobil kot človeško figuro, sestavljeno iz množice spomladanskih cvetic. Oblike rastlinja dajejo figuri obliko, barve pa pričarajo ustrezne odtenke obraza in oblačil. Upodobitev pomladi je del cikla Šitirh letnih časov.
Bartolomeo Manfredi: Alegorija štirih letnih časov, okoli 1610 (Dayton Art Institute). Vodilni caravaggist zgodnjega 16. stoletja Bartolomeo Manfredi si je Alegorijo štirih letnih časov zamislil kot upodobitev štirih figur. Pomlad prepoznamo po cvetličnem vencu na glavi. Objema in poljublja jo personifikacija jeseni, proti nam zre poletje s pšeničnim klasom v laseh, v rokah pa drži povečevalno steklo. Starec, obdan v krzno, v ozadju pa je zima. Čeprav smo le opazovalci slike, nas figure na njej s svojimi gestami in pogledi vključujejo medse.
Nicolas Poussin: Pomlad: Adam in Eva, 1660-1664 (Louvre, Pariz). Nicolas Poussin, ki velja za ustanovitelja francoskega neoklasicizma, si je cikel štirih letnih časov zamislil kot štiri krajine, v katere je umestil biblične prizore. Med bujnimi zelenimi drevesi sedita goli figuri Adama in Eve v trenutku, ko Eva kaže s prstom na prepovedan sadež.
Grohar: Pomlad, 1903 (Narodna galerija). V Narodni galeriji v Ljubljani najdemo upodobitev pomladi, s katero je leta 1903 na razstavi društva Sava v Miethkejevi galeriji na Dunaju uspeh doživel naš impresionist Ivan Grohar. Pomlad zdaj ni več poosebitev, ampak gre za slikarjev pogled v pokrajino v času, ko ta kar kipi od cvetočega drevja in zelenih pašnikov.