Ob častitljivi 300. obletnici izdelovanja porcelana, poimenovanega po mestu, kjer ga delajo - Meissen, so tam pripravili razstavo, ki prikazuje zgodovino izdelovanja teh občutljivih izdelkov; vse od slavnih, s pastelnimi barvami pobarvanih in večno bleščečih figuric, pa do njihovega najbolj tipičnega vzorca, imenovanega zwiebelmuster geschirr, v prevodu čebulnega vzorca.

Leta 1710 je Johann Friedrich Böttger po smrti Ehrenfrieda Waltherja von Tschirnhausa prevzel njegovo delo in na trg uvedel porcelan, ki so ga kaj kmalu želeli v vsaki izmed evropskih kraljevskih hiš, pri čemer izjema niso bili niti navadno malce bolj samosvoje naravnani Rusi. Katarina Velika je leta 1772 naročila obširno kolekcijo figuric, ki je Johannu Joachimu Kändlerju in Michelu Victorju Acierju - dva izmed najbolj slovečih modelarjev oz. oblikovalcev - vzela več kot tri leta dela.

Neverjetne cene, a ne po spletu
Danes o dragocenosti tovrstnega porcelana priča to, da naj bi ga bilo nemogoče kupiti po svetovnem spletu, kar naj bi veljalo tudi v prihodnje, poleg tega pa poznavalci trdijo, da ena izmed najdragocenejših nemških znamk ohranja svojo vrednost in ostaja odporna proti recesiji. Kar pravzaprav glede na to, da je meissenska manufaktura preživela 11 vojn, ki so v 300 letih divjale po Evropi, pa tudi 40 let komunistične oblasti, ni nič neverjetnega. Nemci pa so, recimo, med drugo svetovno vojno družinski porcelan zakopavali, da bi jih ta potem v povojnih časih finančno reševal.

Pred kratkim pa je neki kupec za kipec ženske z mavrskim dečkom iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki je bil ob času izdelave vreden 120 evrov, odštel stokrat več - 12.000 evrov. Pri Sothebyju pa so barvni kipec harlekina iz leta 1740 prodali za 571.000 dolarjev. Vendar so se v tovarni odločili, da ne bodo sledili zgolj tradiciji, temveč skušajo vpeljati tudi novodobne smernice, kar pomeni, da izdelujejo posodo za 'današnje' jedi, kot so špageti in suši. Tovrstna odločitev vodstva izhaja tudi iz tega, da mlajši kupci ne kupujejo več klasičnih servisov za od deset do dvanajst oseb, ki potem samo stojijo v vitrinah. Taka je sicer navadno usoda meissenskega porcelana.

Od alkimizma do belega 'zlata'
Vsi predmeti, ki so kdaj koli izšli iz te manufakture, nosijo zaščitni znak dveh prekrižanih sabelj, poleg tega pa so vrednoteni po kosih, tudi če sestavljajo servise. Osrednja skrivnost izdelovanja meissna pa je beli porcelan, katerega formulo za izdelavo je leta 1708 odkril (že zgoraj omenjeni) matematik in znanstvenik Ehrenfried Walther von Tschirnhaus - medtem ko so osnove te formule prišle iz domovine porcelana Kitajske, kjer so mojstrstvo izdelovanja krhkih predmetov obvladali že precej pred Evropejci.

Zgodba pravi, da je Johann Friedrich Böttger v časih, ko so vsi obsedeno iskali alkimistično formulo, s pomočjo katere bi izdelali zlato, trdil, da je prav takšno formulo odkril, kar je prišlo na ušesa poljskemu kralju Avgusta II. Seveda ga je dal poklicati na svoj grad, kjer ga je nato imel zaprtega, dokler se ne bi v njegovih sobanah čudežno začele kopičiti zlate gore. Brez potrebe je poudarjati, da je bil Böttger v svojih poskusih neuspešen. Vendar se je njegova pot nekako križala s potjo Tschirnhausa, ki se je prav v tistem času ukvarjal z umetnostjo izdelovanja stekla in obenem poskušal narediti tudi porcelan - kar mu je tudi uspelo. Ob nenadni smrti Tschirnhausa je formula prešla v roke Böttgerja, drugo pa je zgodovina. Prav ta zgodovina pa je do potankosti zapisana v analih meissenske tovarne, kjer hranijo natančne skice in načrte vseh izdelkov, izdelanih v njihovi več stoletni zgodovini.