Pod nazobčanimi ruševinami gradu Dunstanburgh na obali severovzhodne Anglije, v okrožju Northumberlanda, je 19. julija zraslo 420 kupolastih šotorov. Ko pade mrak, začnejo šotori žareti in utripati v rožnati luči, med njimi pa valovi fragmentarna zvočna pokrajina, v kateri se med zvoke udarjanja valov v skale prepletajo pesmi o ljubezni. Umetniška instalacija Peace Camp (Tabor miru), ki jo je v sodelovanju z igralko Fiono Shaw zasnovala režiserka Deborah Warner, je sočasno zrasla na osmih lokacijah britanske obale - nekaterih najlepših in najbolj oddaljenih predelih angleške, škotske in irske obale. Raznolike pokrajine, od zalivov, klifov do otokov, so za nekaj dni zasedle osvetljene kupole šotorov in zvoki poezije, ki jo je Fiona Shaw posnela po celotni državi.
Zvočna pokrajina posnetih ljubezenskih pesmi
Ljudi je prosila, da podelijo svoje najljubše ljubezenske pesmi, nagovarjala je tudi igralce, na katere je naletela na različnih letališčih. Skupno ji je uspelo posneti okoli 600 pesmi, ki so predvajane med šotori. Nekatere teh pesmi je prebrala ali recitirala tudi sama, zvočno krajino pa sestavljajo tudi branja drugih igralcev ter drugih posameznikov. Želja Deborah Warner je bila, da bi bili obiskovalci Peace Campa med poslušanjem zvočne pokrajine "z vseh strani oviti s temo". "Želela sem, da zaobjamemo Otok in tako praznujemo veliko poetsko tradicijo naše države. Želim si, da bo dogodek za obiskovalce združil občutek počitnic in zabave z idejo romanja. Tisti, ki se bodo odločili v taboru ostati celo noč, bodo tu morda našli celo nekaj globljega in duhovnega," je povedala Warnerjeva.
Med šotori v posebnem vzdušju odmevajo drobci Sapfo, Sofokleja, Shakespeara, John Donna, Matthewa Arnolda in drugih. Na koncu gre za "približno 'top' 40 ali 50 pesmi v angleško govorečem svetu. Pesmi se začnejo obnašati kot boksarji. Imajo mišice," pravi Shawova o izbiranju najljubših pesmi po državi. Zvočno pokrajino je oblikoval Mel Mercier, za zvočno oblikovanje pa je poskrbel John Del' Nero.
Pot v nezavedno: intimna prizorišča poezije in zloveščih podtonov
"Poezija je tista, ki priznava in potrjuje, da svet v naših glavah pripada nam vsem in ni postavljen od vlad, izobraževalnih institucij itd. Besede, ki jih uporabljamo, in njihove kombinacije govorijo o nas in nas peljejo globlje v nas. Zvok besed prinaša emocionalen pomen naših stanj," o čaru zvočne pokrajine pripoveduje Fiona Shaw. Obiskovalci se v atmosfero potopijo in pripravijo že pred vstopom na prizorišče - parkirati je treba daleč stran in se do tabora odpraviti peš skozi polja.
Tabori, ki jih lahko obiščemo med mrakom in zoro, obstajajo kot poetična združitev raznolikih lepot britanske obale in skrivnostnih zvočnih krajin v intimno in kontemplativno umetniško delo, a se jim pridružuje tudi bridek ton zgodovinskih in kulturnih povezav. Tabor na videz lahko asociira na gibanje Occupy, na vojne ali protestne tabore, bolnišnična ali begunska taborišča. Kar nekaj izbranih prizorišč, kjer je postavljen Peace Camp, vključno z gradom Dunstanburgh iz 14. stoletja, ima vojno zgodovino. Mrmrajoči zvoki ljubezenske poezije, ki vejejo med svetlečimi kupolami - svojevrstno valovito pokrajino - v mraku britanskih obal, na trenutke prinesejo tudi občutek nečesa usodnega, zloveščega. Po drugi strani atmosfera Peace Campa po besedah Warnerjeve prinaša nekaj intimnega, omogoča osebno doživetje, preživljanje noči s samim seboj ali le majhno skupino in pogled na morje, "ki je naša smrt, naše življenje in naše nezavedno".

Plavajoča otoška skulptura ob obalah jugozahodne Anglije
V Weymouth pa bo 25. julija na jadralne dogodke olimpijskih iger prispel Nowhereisland (Otok Nikjer) kot gostujoči otoški narod, ki ga spremlja tudi lastna ambasada - ta zbira zanimive predmete, informacije in misli. Plavajoči otok, neobljudena in opustošena zemlja iz kamna in morene, ledeniške groblje z Arktike, bo po obalah jugozahodne Anglije potoval do 9. septembra, ko naj bi prispel v Bristol. "Najbolj me navdušuje ideja osamljenega človeka s psom, ki se sprehaja po samotni obali. In se nenadoma ustavi, ko mimo njega zapluje ta nenavaden otok," pravi Alex Hartley, ustvarjalec otoka.
Osameli delček Arktike
Hartley, ki sicer v svojih fotografskih, kiparskih delih in v instalacijah raziskuje predvsem arhitekturo in pokrajino, je leta 2004 potoval na Arktiko in naključno našel 160 metrov dolg otok, odročen del arhipelaga Svalbard. Ta do takrat niti ni bil označen na zemljevidu, saj so ga odkrili šele z umikom ledenika. "Pogosto grem hodit in ko se na nekem mestu ustavim in jem sendvič, se sprašujem, koliko ljudi je že sedelo na tem mestu. Bizarno je bilo spoznati, da sem bil edini, ki je stopil na ta košček kopnega," pravi Hartley, ki je želel otok potrditi kot nov narod. Tako je pisal guvernerju Svalbarda in kot prizna, želel predvsem pismo zavrnitve, po sodelovanju z norveškimi odvetniki pa je presenečen dobil pravico, da otok poimenuje prav on. Leta 2010 so mu dovolili, da z obale odstrani osem kubičnih metrov rahlega materiala, iz katerih je nato izdelal 44 metrov dolg Nowhereisland.
Utopična skupnost ima že več kot 11 tisoč državljanov
Otok, ki je prepotoval mednarodne vode, je postal tudi svetovni narod, za katerega državljanstvo lahko zaprosi vsak posameznik, ki bi želel graditi skupno kulturo. Za državljanstvo se je prek svetovnega spleta do tega trenutka prijavilo že več kot 11 tisoč ljudi iz več kot sto držav. Državljani lahko prispevajo k identiteti naroda tudi prek spleta. Oblikovali so ustavo naroda, svoje zamisli v besedah, risbah, fotografijah, zvočnih ali videoposnetkih pa lahko prispevajo vsi. V programu "rezidenčnih mislecev" ti lahko testirajo različne ideje o tem, kako bi lahko oblikovali našo družbo. Javno razmišljanje o tej temi bo vsak teden do konca kulturne olimpijade spodbujal gostujoči "rezidenčni mislec". Raznoliki pogledi si zamišljajo Nowhereisland kot prostor, kjer bi lahko "začeli znova". Projekt "v svojem jedru nosi utopično idejo. Konec koncev ni nikogaršnji otok in otok, ki ga ni nikjer," pravi umetnik.
Otok si Hartley tako predstavlja kot nekakšno utopijo, prostor, kjer lahko opazovalci razmišljajo o tem, kaj narodi so, kaj bi lahko bili in kakšni bi morali biti. Ko se je leta 2011 vrnil na Svalbard, je Hartley s seboj popeljal tudi strokovnjake z različnih polj, od ustavnih odvetnikov do feminističnih teoretikov, s katerimi je razpravljal, kaj bi pomenilo, če bi si izmislili nov narod. Vse nastale ideje in razmišljanja, pa tudi kopico drugega materiala, ki dokumentira geografijo in geologijo regije, so zbrali v ambasadi Nowhereislanda, ki kot potujoči muzej spremlja otok. Ta bo od Weymoutha nadaljeval pot in se ustavil v pristaniščih ob obali Devona in Cornwalla vse do Bristola. Kot pravi umetnik, gre za "edini narod, ki bo sam sebe pripeljal na olimpijske igre".
Organizatorji obeh projektov si želijo s pogledom na robove Velke Britanije spodbuditi predvsem drugačne poglede in razmišljanja ter sveže misli o Veliki Britaniji.