László Almásy (1895–1951), potomec madžarske aristokracije (njegov oče je bil priznani zoolog in etnograf György Almásy), je v mladih letih obiskoval elitno zasebno šolo v Veliki Britaniji. Menda je od nekdaj stremel po nedosegljivem: že pri 14 letih je sam zgradil jadralno letalo (ki je nato sicer strmoglavilo).

V tridesetih letih prejšnjega stoletja si je Almásy zadal velik cilj: najti izgubljeno oazo Zerzura, ki naj bi, če verjamemo izročilu, ležala globoko v puščavi Egipta ali Libije. V pisnih virih se pojavi že v 13. stoletju, v zapisih o "mestu, belem kot golobica" in "oazi ptičk"; v Tisoč in eni noči je Zerzura opisana kot "mesto iz medenine".

Almásy je prebrodil dva milijona kvadratnih kilometrov saharskega peska: preučil je pokrajino, izrisal zemljevide in stopil na tla, "ki jih človeško oko še ni videlo". V odročni dolini Vadi Sura je naletel celo na jamske slikarije iz kamene dobe. A Zerzure ni našel nikoli.

Almásy, raziskovalec, motorist, vojak in avanturist, je bil torej človek, ki se ni bal slediti svojim sanjam - a prava podoba nacističnega vohuna, ki so ga beduini spoštljivo klicali Abu Ramla (Oče peska), večinoma ostaja skrivnost.

"Hollywoodska obdelava"
Almásyjevi dnevniki so po vojni izginili; poročila, ki jih je napisal za nemško vohunsko mrežo, so prestregli Britanci in so zdaj spravljena pod ključem v Vojnem muzeju v Londonu. Kip, ki ga je Madžaru postavil Hollywood, je seveda "popravljen": v romantični melodrami Anthonyja Minghelle iz leta 1996, nagrajenimi z devetimi oskarji, je Almásy (Ralph Fiennes) junak, ki strtega srca in duha umre zaradi prevelikega odmerka morfija. "Pravi" Almásy je za grižo umrl leta 1951. In ženske ga niso kaj prida zanimale.

Velika ljubezen: Hans, ne Hana
Med Almásyjevimi dokumenti se je zdaj našel sveženj ljubezenskih pisem, ki jih je Madžar, takrat član vojaških sil v Afriki, pisal nekemu mlademu vojaku Hansu. Z inštituta Heinricha Bartha v Kolnu so sicer sporočili, da imajo obširno Almásyjevo korespondenco, a da je ne nameravajo objaviti. "Med njegovimi ljubimci so bili tudi egiptovski princi," je razkril vir z Inštituta.

So pa znane tudi nove podrobnosti v zvezi z njegovim najdrznejšim podvigom, "Operacijo Salam": leta 1942 je Almásy tihotapil nemške agente v Egipt, ki je bil takrat pod britansko okupacijo; prevoziti je moral 4.200 kilometrov saharske puščave. Poročilo o njegovih vojnih dogodivščinah v Afriki, ki jih je popisal v madžarščini, je zdaj prvič izšlo v nemščini.

Almásy je delal za t. i. "Brandenburško divizijo", zloglasni oddelek nemške čezmorske vojaške obveščevalne službe, ki je na sovražnem ozemlju izvajala sabotažne akcije. Kmalu je dobil pomembno nalogo: pretihotapiti dva vohuna prek Nila.

Skupinica se je v dveh ukradenih tovornjakih in dveh chevroletih maja 1942 odpravila iz oaze Jalo. Namerili so se naravnost proti vzhodu, čez najbolj neprehoden teren, a so se morali zaradi živega peska, ki je vlekel vozila vase, in driske, ki je napadla voznike, obrniti. V drugem poskusu, nekaj dni pozneje, se jim je uspelo prebiti globoko v libijsko zaledje. Po dolgi in naporni poti, na kateri so nekajkrat skozi daljnogled lahko na obzorju celo videli Britance, so prispeli do železnice, kjer sta vohuna zlezla na vlak za Kairo in izginila v tamkajšnjem podzemlju.

Roparsko gnezdo je razkrilo svoje skrivnosti
Svojo epsko vožnjo je Almásy lahko speljal zato, ker je vedel za skrivno jamo, v kateri je skril hrano, vodo in gorivo za pot nazaj; v svojih zapiskih jo je opisal kot "globoko jamo v pečini, pravo roparsko gnezdo". Po številnih podobnih poskusih v zadnjih letih je avstrijska odprava to jamo v južnem Egiptu končno odkrila. V njej so bile prašne avtomobilske baterije, ročke za bencin z logotipom Wehrmachta, steklenice žganja, "dve konzervi govedine iz Brazilije in konzervo kondenziranega mleka".

Banalni ali ne, ti predmeti so simbol enega najdrznejših dejanj za britansko fronto med drugo svetovno vojno - pa čeprav sama misija nikoli ni povzročila pretirane škode. Vohuna sta iz Kaira več tednov posredovala podatke, nato pa se jima je pokvaril oddajnik. Popravit jima ga je prišel nihče drug kot takratni vodja egiptovskega odpora proti britanski okupaciji in poznejši predsednik Anvar El Sadat, ki pa je kmalu ogotovil, da je situacija nekam sumljiva. Vohuna sta namerno razstavila svoj oddajnik, da sta se šla "lahko v miru zabavat z judovskima prostitutkama," je Sadat zapisal v svoji avtobiografiji.

(po Der Spieglu)