Oglas
Moja glasba je ruska in po obliki in naravi neodvisna, po zvenu ognjevita in neurejena ... V tej svoji hudomušni šali vidim resnično ruski in izviren dosežek brez sledi nemške globine in rutine.
Delovanja velikih pet, ki jih je kritik Vladimir Stasov imenoval tudi mogočna peščica, ni mogoče ločiti od nastanka opere Knez Igor, katere novo postavitev je pripravila ljubljanska operna in baletna hiša. Vendar da bi razumeli pomen in nastanek tega opernega dela, ki povzema srednjeveški ruski ep Slovo o polku Igorjevem, se je treba ozreti v zgodovinsko situacijo, v kateri se je Rusko carstvo znašlo v 19. stoletju. Ruski imperij, ki ga je od leta 1825 vodil car Nikolaj I., ki ga je francoski poslanik v Sankt Peterburgu opisal kot velikega razvajenega otroka, ki venomer išče priložnost za utrditev svoje slave, je bil v primerjavi z zahodnejšimi evropskimi deželami vedno bolj zaostal.
Iskanje revolucionarnih šifer v partiturahV strahu pred revolucionarnim vrenjem, ki bi lahko v primeru razmaha zavedanja o slabi vladavini carja in njegovih samopašnih sodelavcev ter o gospodarski zaostalosti Rusije izbruhnilo med revnimi kmeti in delavci, je Nikolaj I. uvedel tako imenovano tretjo upravo in politično policijo ter skoraj neprodušno zaprl meje; njegov strah pred revolucionarnimi agitatorji je pravzaprav mejil na psihozo, kar se je med drugim kazalo v strogi cenzuri, ki je zapovedovala celo pregled vsake nove partiture, saj bi se lahko v notnem zapisu skrivala kakšna 'šifra'. Oziroma z Nikolajevimi besedami: „Jaz sem predstraža, ki mora vse videti in opaziti.“ (Mojstri klasične glasbe in njihova dela – Ruski festival: 26). Avtokracija (dinastije Romanov), ortodoksija (ruske pravoslavne cerkve) in nacionalizem je postalo geslo (carju Nikolaju je geslo predlagal ruski minister za izobraževanje grof Sergej Uvarov) v državi, ki bi se morala bolj kot z besedami ukvarjati z reformami, saj je bila Rusija v sredini 19. stoletja dežela, ki so jo mučili pretirana birokracija, podkupljivost vseh državnih uradnikov ter zaostajanje na vseh področjih: javno izobraževanje je bilo še v zametkih, tlačani so pri kmetovanju uporabljali zastarele metode, industrija pa je bila v primerjavi z zahodno še v povojih.
Glinka se spominja pojočih kmetov iz otroštva
V tem okolju je delovala peterica skladateljev, ki ji je pripadlo izjemno poslanstvo - ustvarjanje prave ruske klasične glasbe. Na začetku 19. stoletja je namreč ni bilo. Ruska glasba, kar je je bilo, je bila napisana po evropskih vzorih, rusko plemstvo, ki je tako ali tako med seboj najraje govorilo v francoskem jeziku, ni želelo slišati niti za možnost obstoja prave ruske klasike, moskovski konservatorij, ki je razsojal o glasbeni sprejemljivosti, pa je bil konservativna in nasproti vsakim novostim sovražno nastrojena ustanova. Proti tej tradiciji se je prvi obrnil Mihail Glinka. Glinka, ki ga imenujejo tudi oče ruske klasične glasbe, je klasično zahodnoevropsko harmonijo povezal z ljudsko glasbo in z zborovskim petjem ruskih kmetov, ki ga je poslušal kot otrok. Emancipiral se je torej od strumnega 'pogleda na Zahod' in uspel navdušiti celo rusko občinstvo, tako pa je postal tudi vzor naslednjim generacijam ruskih skladateljev.
Prva moderna vojna
V zgodbi o ruski nacionalni romantiki v glasbi je treba omeniti še en zgodovinski dogodek, ki je prekinil več desetletij relativnega miru, ki so sledila ureditvi geopolitične podobe Evrope po napoleonskih vojnah. To je bila krimska vojna (1853-1856), ki jo pogosto imenujejo tudi prvi moderni spopad in ki je vpeljala tehnične novosti, ki so napovedovale prihodnost vojskovanja v 20. stoletju; in obenem je bila to „najbolj posebna vojna 19. stoletja! Potlačena svetovna vojna in strogo lokalizirana vojna, zmedena in neprekinjena diplomatska igra, v katero so se vpletale občasne bitke. Vojna iz najglobljih, nikoli priznanih vzrokov in zaradi najbolj norčavega povoda; fantastični vojni cilji in sploh nobeni cilji.“ (Mann, Golo: Deutsche Geschichte des 19. und 20. Jahrhunderts: 264)
Poraz v vojni spodbudi razmah kulture
Nikolaj I., ki se je želel vzpostaviti kot potentat, je namreč svojo popolno oblast doma želel dopolniti z ekspanzionizmom, ki pa ga je skril za na videz prav plemenitimi cilji. Za pohod nad Osmanski imperij se je Nikolaj namreč domnevno odločil z namenom zaščititi ruske protežirance, pravoslavne menihe v Palestini, ki so se z Napoleonovimi, katoliškimi menihi prepirali zaradi lastništva ključev cerkve Kristusovega rojstva v Betlehemu in vzdrževanja svetih krajev. Spor se je v političnega začel prevešati, ko so katoliki pravoslavce obtožili, da so iz votline Kristusovega rojstva ukradli srebrno zvezdo. Diplomatski stroj je začel delati s polno paro, sledila je vojna, v kateri je koalicija Francije, Anglije, Kraljevine Sardnije in Osmanskega cesarstva porazila Rusijo. Veliki podpihovalec vojne Nikolaj I. je še pred koncem vojne umrl, vodenje Rusije, v kateri je zavedanje, da se je država znašla sama proti močni koaliciji veliko bolj razvitih Zahodnjakov, sprožilo val nacionalizma, pa je prevzel Aleksander II. Katastrofa poraza v vojni ga je prisilila k reformam – leta 1861 so bili končno osvobojeni tlačani, reforme so spodbujale razvoj izobraževalnega sistema in celo kultura je naredila korak naprej. Ustanovili so sanktpeterburški Glasbeni konservatorij, kot konkurenca temu pa je nastala tudi brezplačna glasbena šola; kmalu po Sankt Peterburgu pa je konservatorij dobila tudi Moskva.
V gosteh pri gospe Šastakovi
Vendar pa tem ustanovam le ni uspelo povsem ujeti duha časa in tudi popolna dobrobit za rusko kulturo niso bile, saj se je predvsem moskovski konservatorij kot razsodnik o glasbeni sprejemljivosti še vedno oziral predvsem k evropskim zgledom. 'Ustanovo', ki je podpirala razvoj glasbe, ki je navdih iskala tudi v ruski folklori in zgodovini, je ustanovila Ljudmila Šastakova, ženska, ki je podpirala novo rusko glasbo in je svojo hišo odprla enako mislečim glasbenikom in znanstvenikom. Tukaj je svoj dom našla peterica César Cui, Modest Musorgski, Nikolaj Rimski-Korsakov, Aleksander Borodin in Mili Balakirev; zadnji je veljal za vodjo in je kot strog učitelj in nepopustljiv teoretik postavil tudi pravila glasbe. Delovali so skupaj, najbolj mrzlično med letoma 1866 in 1869. O tem skupnem ustvarjanju nove ruske glasbe je Šastakova zapisala: „Dnevi jim niso bili dovolj dolgi, da bi preigrali drug drugemu vsa nova dela in se nagovorili o glasbi. Zato po odhodu iz moje hiše še kar niso mogli narazen in so še in še spremljali drug drugega domov.“ (Mojstri klasične glasbe in njihova dela – Ruski festival: 12)
Simbolni konec s smrtjo notoričnega pijanca
Kakor vsaka sloga, se je tudi ta morala končati. Poroke, nova delovna mesta, malo pa tudi naveličanost so najedli delovno slogo in vsak od peterice je šel svojo pot. Za simbolni konec delovanja skupine, ki je etablirala rusko klasično glasbo (takšno poslanstvo sicer moramo pripisati tudi sodobniku peterice Petru Iljiču Čajkovskemu, ki je prav tako skladal v maniri nacionalne romantike, ki pa nikoli ni postal del te skupinice), lahko označimo 16. marec 1881. Tedaj je umrl Modest Musorgski, notorični pijanec, čigar vlogo v peterici opisujejo z besedami: „Bil je res njena črna ovca, vendar tudi njena duhovna gonilna sila in njegova glasba govori razločneje od vseh njenih manifestov.“ Nekdanji štirje „kameradi“ so na njegov grob zapisali: „Tako prihodnji bodo tu rodovi spoznali ljudstva svojega nekdanje dni.“ In to velja tudi za celotno glasbo peterice.
Polona Balantič
Moja glasba je ruska in po obliki in naravi neodvisna, po zvenu ognjevita in neurejena ... V tej svoji hudomušni šali vidim resnično ruski in izviren dosežek brez sledi nemške globine in rutine.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje