Gradnja kulturnega centra De La Warr je bil kaprica socialističnega župana plemiškega porekla. Foto:
Gradnja kulturnega centra De La Warr je bil kaprica socialističnega župana plemiškega porekla. Foto:
Modernistična mizica Serga Chermayeffa
Serge Chermayeff se je uveljavil tudi kot načrtovalec modernistične notranje opreme.
Kulturni center De La Warr
Le malo je manjkalo, pa bi se v slavni pavilijon naselila veriga britanskih pubov.

Paviljon je eden največjih pred drugo svetovno vojno zgrajenih kulturnih centrov in eden najboljših primerov arhitekture zgodnjega modernizma v Veliki Britaniji. Načrt za stavbo je po emigraciji iz nacistične Nemčije zarisal arhitekt judovskega rodu Erich Mendelsohn, ki se je v času weimarske republike povzpel med vodilne nemške arhitekte. Mendelsohn je na svoj talent opozoril že med prvo svetovno vojno, ko je med služenjem domovini na papir spravil nekaj načrte za nekaj izjemnih arhitektur v ekspresionističnem slogu.

Imigranti za posodobitev britanske arhitekture
De La Warrovega paviljona, za katerega nastanek nekateri celo menijo, da je bil v svojem času tako pomemben kot je bila gradnja slovite opere v Sidneyju, pa ne bi bilo še brez enega političnega imigranta v Veliko Britanijo. To je bil arhitekt ruskega rodu Serge Chermayeff, s katerim je Mendelsohn sklenil poslovno partnerstvo. Arhitekta sta med 230 prijavljenimi arhitekti zmagala na natečaju, ki ga je razpisal grof De La Warr, župan precej neznanega obmorskega mesteca (v bližini Hastingsa in Eastbourna) Bexhill, ki je slovel tudi po svojih socialističnih prepričanjih.

Prvi "javni" modernizem
Zgradba je eden najlepših primerov modernizma tridesetih let na Britanskem otoku in sploh prva javna britanska modernistična arhitektura; pred tem se je na Otoku modernizem uveljavil le v gradnji zasebnih stanovanjskih hiš. Povsem v skladu z zapovedmi modernistične arhitekture stavba sta si arhitekta zamislila podolgovato stavbo z dvema okroglima stopniščema, velikimi okni, ki so prostore oskrbovala z obiljem sončne svetlobe in ravno streho. Izvirni načrt, ki je predstavljen v arhitekturnem oddelku muzeja Victoria & Albert v Londonu, je predvideval še gradnjo stolpiča in bazena ob stavbi, a nikoli bil uresničen.

Stavba je za britansko gradbeništvo pomenila tudi velik tehnološki preboj, saj je bila prva velika gradnja, ki jo je "po konci držalo" jekleno ogrodje.

Socialistični projekt
Socialistični župan je z ustanovo svojim meščanom pa tudi drugim Britancem hotel ponuditi skoraj univerzalno zabavišče. Paviljon De La Warr je namreč pod svojo streho skrival večnamensko dvorano, čitalnico in restavracijo, na strehi pa so uredili tudi teraso za sončenje, saj je zagorela koža v dvajsetih in tridesetih postala pravi modni hit.

Druga svetovna vojna z upadom turizma na južni angleški obali je pomenila tudi konec zlatih let paviljona, posebno po letu 1970 pa je stavba nezadržno propadala in pred nekaj leti jo je hotela odkupiti celo veriga pubov. Na srečo so jo britanski konservatorji uvrstili na seznam najpomembnejših arhitekturnih spomenikov in prenova pod vodstvom studia John McAslan in partnerji je pri koncu.

"Zloben" obmorski zrak
Posebno zahtevno je bilo načrtovanje notranje opreme stavbe, v kateri je sedaj zaživel sodobni umetniški center. Vse prvotno pohištvo je že zdavnaj izginilo, ornamente iz jekla pa je skoraj povsem uničil s soljo nasičeni obmorski zrak. Oblikovalci iz studia Barber Osgerby so tako morali uporabiti precej domišljije, njihove načrte pa so pred začetkom del pregledali tudi strokovnjaki za notranjo opremo iz obdobja modernizma.