Mumini so pravzaprav nastali nekako 'po nesreči'; 15-letna Tove Jansson je prvega takega trola narisala po filozofskem dvoboju o Kantu z bratom. Boj je izgubila, iz jeze in ihtavosti pa je na domačem stranišču narisala najgrše bitje na svetu ter podenj napisala "Cant".

Z leti se je to najgrše bitje razvilo v ljubke Mumine, ki prebivajo v muminhiši, obkrožajo pa jih njihovi prijatelj. Muminočka, Muminmama, Mumintrolček in še dva iz njihovega rodu, Smrkljica in njen brat Smrk, živijo mirno življenje v oddaljeni dolini Mumindol, vsako zimo prespijo, poletje pa preživijo s prijatelji: filozofskim vagabundom Njuhcem, Malo Mi in njeno sestro Mimlovo hčer, Emo, Fifiko, z naelektrenimi protejci, ki ne govorijo in ne slišijo, zelo dobro pa vidijo, Moro – ta je strah in trepet Mumindola - in drugimi. Pravo nasprotje Muminov pa so Samuhi, ki pravzaprav izhajajo iz enakega rodu, a so brez čuta za sobitja, manjka jim humorja, precej so glasni in nemalokrat neprijetni.

Pravljični, a vseeno resnični in razmišljujoči
Mumini predstavljajo lucidna bitjeca, ki jih sicer ni mogoče približati človeškemu svetu, je pa v njih mogoče prepoznati vse pozitivne vrednote našega sveta, obenem pa niso idealizirani; Mala Mi ima pozitivno prikazan agresiven karakter, Mumindol je prijazna dolina, ki pa premore tudi temnejše plati. Skratka življenje tam je pravljično, a se sklaplja tudi z resničnostjo in vsakdanom.

Vse odkar je Jansonova po drugi svetovni vojni kot odgovor na vojne grozote začela izdajati knjige o Muminih, ki jih je tudi sama ilustrirala - prva knjiga Mali trol in velika povodenj je izšla leta 1945, a ni bila tako odmevna - so skandinavski otroci, pozneje pa tudi britanski in predvsem japonski, postali navdušeni nad malimi junaki. Janssonova je napisala 13 knjig, ki so jih nato prevedli v 40 jezikov, predelali v stripe, Japonci pa so kajpada posneli tudi animirane serije. Le korak stran je bila popolna evforija, ki je izmišljije Tove Jansson prenesla na skodelice, pribor, krožnike, svečke, plenice ... V današnjem času pa bi se na Japonskem našlo še kaj.

Privlačni za Japonce
Kot pravi Hideyuki Masumoto iz Tokia, ga Mumini pomirjajo že vse, odkar jih je kot otrok sprejel za svoje prijatelje. "Spominjajo me na nekdanje življenje na Japonskem: živili smo v majhnih skupnostih, kjer so se vsi poznali." In prav tu morda leži odgovor na priljubljenost Muminov v tej deželi - so pomirjujoči, realistični in razmišljujoči -, vendar pa tudi tu ne gre zanemarjati dejstva, da so junaki Jansonove ljubki, kar v veliki meri privlači Japonce vseh starosti.

Že pipa je preveč za ZDA, kaj šele zlato v mlaki
Svoji ljubkosti navkljub pa Mumini nikdar niso doživeli tolikšne priljubljenosti v Združenih državah Amerike, kar bi pravzaprav lahko pričakovali. Prebivalci Mumindola so precej podobni junakom iz Medvedka Puja, ki ga je Disney v Ameriki povzdignil na raven npr. Miki Miške. A kot kaže, so radovedni, boemski in velikodušni Mumini le malce preveč ostri in ekscentrični za povprečne Američane; Mumintrolček na primer rad nabira rože in ribari in razen Male Mi (pa še to le deloma), ki je silno postavljaška in cinična, so njegovi prijatelji zelo nenavadni. Za Američane pa je verjetno preveč že samo dejstvo, da Mumintrolčkov najboljši prijatelj Njuhec kadi pipo.

In kako naj bi potem v državi, kjer je potrošništvo in poveličevanje imetja na prvem mestu, sprejeli (ali razumeli) dejstvo, da mumini svojo zlatnino hranijo kar v bližnji mlaki, ker se tam lepše sveti. Dejstvo, ki vsekakor preseže tarnajočega Sivčka iz medvedka Puja.

Vsekakor drugačni od Miki Miške
Angleške prevode knjig o Muminih so v Ameriki začeli prodajati že pred pol stoletja, vendar pa nobena produkcijska hiša še ni pokazala zanimanja za odkup licence animiranih serij. Povprečni ameriški svet, prepojen z zgodbicami o princeskah, princih in superjunakih, ne glede na ljubkost in raznolikost pravljic finske pisateljice, ki je pisala v švedskem jeziku, ni zmogel sprejeti junakov, popolnoma drugačnih od Miki Miške.