Slavko Cerjak je v svoji karieri dobil tako Severjevo (za vlogi v Otrocih mlajšega boga in Hamletu, 1984) kot tudi Štihovo nagrado (za Butalce, 1986). Foto: MGL
Slavko Cerjak je v svoji karieri dobil tako Severjevo (za vlogi v Otrocih mlajšega boga in Hamletu, 1984) kot tudi Štihovo nagrado (za Butalce, 1986). Foto: MGL
Slavko Cerjak
Slavko Cerjak je še v torek zadnjič nastopil v novi MGL-jevi postavitvi Lolite. Foto: MGL
V drugo gre rado
V prav tako letošnji predstavi V drugo gre rado je Cerjak igral sveže upokojenega profesorja, ki ga žena varta s svojo veliko ljubeznijo - gledališčem. Foto: MGL

Dolgoletni stalni član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) se je do konca upiral smrtonosni bolezni. Še v letošnji sezoni je nastopal v treh vlogah: kot Jean v delu V drugo gre rado, kot Stražnik v Goslaču na strehi in kot Clare Quilty v Loliti. Zadnjič je na odru - v Loliti - stal še pretekli torek.

Široka paleta vlog in talentov
Leta 1956 v Brežicah rojeni igralec je v svoji karieri ustvaril številne gledališke, predvsem karakterne vloge v sodobnih igrah. V mlajših letih je veliko nastopal v eksperimentalnem gledališču Glej, kot gost pa še v Drami SNG, na Festivalu Ljubljana, Lutkovnem gledališču Jože Pengov, v Drami SNG Maribor, v Prešernovem gledališču Kranj, v Operi SNG in v Špas teatru.

Delal je z vodilnimi slovenskimi gledališkimi režiserji - Miletom Korunom, Zvonetom Šedlbauerjem, Dušanom Mlakarjem, Janezom Pipanom, Borisom Kobalom, Vinkom Möderndorferjem in drugimi. Več let je sodeloval v igranem in literarnem programu nacionalnega radia, pa tudi pri dokumentarcih, tv-filmih in nenazadnje pri sinhronizaciji risank.

Velika zbirka priznanj
Za svoje delo je bil Cerjak nekajkrat nagrajen, posebno ljubi pa sta mu bili po lastnih besedah "nagradi, ki se imenujeta po igralcih: Borštnikova in Severjeva". Prvo je dobil za svojo vlogo v Glejevi uprizoritvi Ni človek, kdor ne umre (1982), drugo pa dve leti pozneje za dve predstavi v "matičnem gledališču", Otroci manjšega boga M. Medoffa in za vlogo Klavdija v Hamletu W. Shakespeara.

Leta 1986 si je prislužil nagrado zlata ptica, prav tako za Klavdija, in istega leta še Štihovo nagrado za nenagrajene vrednote, in to za vlogo Doktorja Kanteta v celovečernem filmu Doktor v režiji Vojka Duletiča.

Ena njegovih zadnjih filmskih vlog je bila tista v filmu Ljubljana je ljubljena prav tako že pokojnega Matjaža Klopčiča (2005), številni "otroci osemdesetih" pa se ga spominjajo kot romantičnega gusarja Florestana iz tv-nadaljevanke Čisto pravi gusar. Kasneje je na malih ekranih sodeloval še pri projektih Peta hiša na levi (2000), Pet majskih dni (1997), Primož Trubar (1985) in drugih.