Zvočne arhitekture, pokrajine, konstrukcije in zrna, pulzi, modulacije in šumi, ki jih proizvajajo kompleksni stroji ali najbolj preprosti resonančni objekti, bodo obiskovalca naslavljali z nizom vprašanj o osnovnih elementih novomedijskega umetniškega izraza v drugem desetletju 21. stoletja, 99 let po tem, ko je futurist Luigi Russolo – rojen v Portogruaru leta 1885 – izdal ključni manifest UMETNOST HRUPA in z njim definiral podobo zvočnosti v umetnosti 20. stoletja.
Temo letošnje edicije Pixxelpointa »333,7 m/s« sta izbrala kuratorja Aljoša Abrahamsberg in Marko Peljhan. Osrednja razstava bo v Mestni galeriji Nova Gorica, dogajanje bo razširjeno še na več lokacij v Novi Gorici, Solkanu in Gorici v Italiji. Začenja se sedmega decembra, trajalo bo teden dni. Festival organizira Kulturni dom Nova Gorica, vodja projekta je Pavla Jarc. Partnerji so še: Zavod RX-TX, Galerija Dimenzija napredka, Solkan, Kulturni center Mostovna, Solkan, Društvo Lucide, Gorica (Italija), Galerija ArtOpenSpace, Gorica (Italija), Zavod Projekt Atol, Ljubljana in Fakulteta za Elektrotehniko, Univerza v Ljubljani
Pixxelpoint tudi v Dimenziji napredka
V solkanski galeriji Dimenzija napredka bo gostja festivala Pixxelpoint norveška umetnica Jane Winderen s projektom Sušenje na soncu, predstavljena bo tudi instalacija Iniciative za arktično perspektivo (API) - mednarodne skupine posameznikov in organizacij, ki sta jo ustanovila Marko Peljhan in Matthew Biedermn - z naslovom Dokumenti o morju, tundri in ledu. Oba projekta se navezujeta na življenje na skrajnem severu.
Norveška umetnica Jana Winderen raziskuje s pomočjo najnovejše tehnologije akustično okolje oceanov, kjer potuje zvok skoraj petkrat hitreje kot po zraku. V preteklih sedmih letih je zbrala s hidrofoni narejene posnetke iz rek, z obal in iz oceanov v Aziji, Evropi in Ameriki ter iz ledenikov na Grenlandiji, Islandiji in na Norveškem. V globini oceanov so namreč nevidne, a slišne zvočne krajine, o katerih večinoma ne vemo ničesar, čeprav oceani pokrivajo sedemdeset odstotkov našega planeta. Avtorica eksperimentira tudi z različnimi tipi mikrofonov, da bi zbrala zvoke, ki niso takoj prepoznavni, ali zvoke, ki jih človeški čuti ne dosežejo (denimo ultrazvok). Z njimi ustvarja kompozicije v živo ali za film, radio, CD, glasbene kasete in gramofonske plošče. Zvočno delo Sušenje na soncu, ki ga bo Jana Winderen predstavila v galeriji Dimenzija napredka, sestavljajo posnetki iz vode in z obal v okolici Ljudkullena (na Švedskem), narejeni julija 2011, ter posnetki polenovk, vahenj, rakov in sladkovodnih nevretenčarjev, ki uporabljajo zvok za komunikacijo, iskanje partnerja, lov ali orientacijo. Zvočne krajine omogočajo gledalcu tridimenzionalen topografski »pogled« na življenje morskih bitij in njihovo okolje.
Inuiti z Nanavute
Avtorja projekta Dokumenti o morju, tundri in ledu, Marko Peljhan in Matthew Biedermn, ki ga je Iniciativa za arktično perspektivo (API) prvič predstavila na Lyonskem bienalu leta 2011, ga opisujeta: »Projekt je odgovor na predpostavko, da prenos tradicionalnega znanja omogoča Inuitom, prebivalcem Nunavuta (dela Arktike), pridobivanje vedno večje avtonomije. Avtorji skušajo najti metodo, s katero bi kartirali, risali zemljevide, opisovali, zapisovali in delili tradicionalna imena krajev, poti in zgodb o deželi, živalih in vremenu z novimi medijskimi orodji. Lokalni jezik in ustna izročila ter tradicionalni načini risanja zemljevidov arktičnih krajev se zelo razlikujejo od kolonialnega risanja zemljevidov za potrebe navigacije in upravljanja z naravnimi viri. V nasprotju s kolonialnimi navadami se kartografija v inuitski kulturi vrši s samim poimenovanjem lokacij in poti glede na njihovo uporabo in zgodovino.«
Poleg Dokumentov o morju, tundri in ledu bo skupina API predstavila zvočne krajine Nunavuta (2010). Gre za projekt, ki obsega izbor avdio materialov, vse od posnetkov okolja (zvokov prometa, ptic, snega pod nogami) do grlenega petja, ayaya pesmi, sodobne glasbene produkcije Nunavuta, skupnostnega radia in VF radio omrežja.
Mojca Dumančič