in so že dosegla ceno več kot 400.000 evrov, da bomo pogrešali politični jezik Angele Merkel … To je nekaj poant kulturnega simpozija Goethe Instituta, ki je med 19. in 21. junijem potekal v Weimarju.

Jürgen Kuttner je eden najzabavnejših ljudi, s katerimi sem v življenju imela priložnost (in privilegij) govoriti. Prvič sem njegovo delo spremljala, ko je skupaj s Tomom Kühnelom v gledališču Deutsches Theater režiral čudovito predstavo Demokratie (Demokracija) o zadnjih dnevih kanclerstva Willyja Brandta.

Kuttner je rojeni Vzhodni Nemec. Šolski sistem mu je tedaj predpisal študij fizike (da, v Nemški demokratični republiki so ti tako kot denimo najustreznejšo športno disciplino predpisali tudi pravi študij), vendar je želel študirati humanistiko. Zato je pač moral nekaj let čakati na prosto študijsko mesto na Humboldtovi univerzi, kjer je potem leta 1987 že pri 29 letih tudi doktoriral.

V Nemčiji ga poznajo predvsem kot legendarnega radijskega moderatorja, ampak kulten je tudi njegov projekt Videoschnipselvortrag, kjer gre za predvajanje različnih odlomkov starih TV-posnetkov na določeno temo, pospremljenih s komentarji. No, tokrat so bili na simpoziju s krovnim naslovom ’Die Route wird neu berechnet (Preračunavam pot ...)’ predvajani posnetki, povezani s predstavami o prihodnosti iz 60. in 70. let 20. stoletja. Seveda nemški posnetki, ki jih je uvedlo ponavljanje posnetka o idiličnem preživljanju počitnic na barki, pospremljenih s ’šlagerjem’. Prihodnost je bila videti obetavno.

Politični govor permanentne krize
Prvič sem se tega, da prihodnost preprosto izginja, zavedela, ko sem prebrala več političnih govorov iz prvih treh desetletij po drugi svetovni vojni. Jezik se je bistveno razlikoval od sedanjega. Državni voditelji so tedaj predvsem sporočali, kaj lahko dosežemo, in to kot skupnost, prevladovala je vizija ali pa vsaj obet boljše prihodnosti. Danes se zdi, da vsi govorijo le o tem, kako ubraniti doseženo, kako se pred nečim zavarovati, kot da nihče več ne vidi možnosti, da bi v prihodnje živeli bolje. To se kaže marsikje, tudi v umetnosti, filmu, ki prihodnost praviloma prikazuje kot grozečo, tudi v arhitekturi ...

Pariško letališče Charlesa de Gaulla kot projekcija izgubljene prihodnosti
Sama sem kot eno najboljših manifestacij povojnega optimizma in futurističnih idej doživela letališče Charlesa de Gaulla oziroma arhitekturo Paula Andreuja, ki ga je načrtoval. Sploh tisti hodniki tekočih stopnic, pravzaprav predori, so kot iz filma Moj stric Jacquesa Tatija. Tega ni več. Simpatična prihodnost, kot smo jo lahko slutili tudi iz izsekov, ki jih je predvajal Kuttner, je preteklost izginule prihodnosti. Več vemo, več bolezni lahko ozdravimo, denarja je na svetu toliko (če samo denimo izračunamo, koliko milijonov gre zgolj v vojske), da bi vsi lahko preživeli, in ne samo preživeli, ampak tudi spodobno živeli, pa vendar, napoved prihodnosti je … temačna … Ampak zakaj je tako oziroma zakaj bi tako moralo biti?

Kulturni simpozij v mestu Goetheja in Schillerja
Kulturni simpozij Goethejevega inštituta je po premieri pred tremi leti v mestu Goetheja, Schillerja, Wielanda, Herderja, pa vojvodinje Anne Amalie, mecenke in ustanoviteljice ene najsijajnejših zasebnih knjižnic v Nemčiji (kamor smeš zaradi občutljivih lesenih tal vstopiti zgolj v komičnih orjaških copatih, s katerimi potem bolj kot ne skušaš drsajoče se pomikati po starem parketu), in seveda tudi ustanovitve šole Bauhaus, pa lepih pejsažev v parku ob reki Ilm, ljubkih ulic in pisanja weimarske ustave (okoli 2.000 ljudi se je tedaj zgrnilo v mesto in vzpostavili so prvo civilno letalsko linijo v Nemčiji, vendar o tej temi več avgusta) tokrat potekal drugič.

Gre za precej velikopotezen projekt leta 1951 ustanovljenega Goethe Instituta, ki se ga udeleži več kot 300 ljudi z vsega sveta, nekateri kot aktivno sodelujoči, nekateri v vlogi novinarjev, nekateri samoiniciativno, ker želijo vzpostaviti stike in izvedeti kaj novega. Ob koncu je pri meni prevladal vtis, da je simpozij del kulturne diplomacije Zvezne republike Nemčije in eden izmed projektov, s katerimi se Nemčija izkazuje kot ’izvoznica’ demokracije in prostor razmišljanja o prihodnosti.

Vendar je velik del več kot 70 strokovnjakov (seveda zaradi sočasnega potekanja dogodkov ne moreš ’ujeti’ večine izmed njih) govoril v slogu zahodne liberalne demokracije in kapitalizma, kot da drugače sistemsko urejena prihodnost ni niti mogoča niti zamisljiva. In prav tako je bilo premalo kritičnosti slišati, ko je beseda nanesla na sisteme elektronske uprave in zbiranja podatkov o ljudeh.

Indijska utopija digitalne identitete
Menda je tehnologiji za prepoznavanje obrazov v Indiji že uspelo znova združiti 3.000 izgubljenih otrok z njihovimi starši. To seveda je vesela novica, vendar kot je povedala indijska pravnica in strokovnjakinja za varstvo človekovih pravic Uša Ramanathan, je Indija tudi država, ki od leta 2009 uvaja digitalno identiteto svojih prebivalcev in podatke o njih brezsramno prodaja za komercialne namene.

Ramanathanova je logiko za tem sistemom pojasnjevala tudi s tem, da Indiji nikoli ni uspelo zgraditi uspešne industrije in sploh gospodarstva in da zdaj tam obstaja skorajda obsedenost z novimi tehnologijami in umetno inteligenco, ki da bi državi lahko priskrbele ugled visokotehnološkega giganta. A če bi temu še lahko pritrdili, je vendar problematično, da 'največja demokracija na svetu' svoje ljudi obravnava predvsem kot lastnino in očitno zastopa, da dokler dobijo hrano, morajo biti zadovoljni in ne zahtevati drugega.

Nekateri HIV pozitivni Indijci izstopili iz programa zdravljenja zaradi programa Aadhaar
Indijski program Aadhaar je najobsežnejši biometrični program identificiranja oseb na svetu in po nekaterih ocenah tudi najbolj sofisticiran. Milijoni ljudi so prisiljeni zagotoviti dostop do zdravstvenih podatkov, številk kartic mobilnih telefonov, vozniških dovoljenj in še marsičesa drugega, čeprav je vprašljivo, ali je sistem sploh zakonit, in njegovo zakonitost tudi spodkopavajo na sodiščih.

Skorajda grozljiv pa se zdi podatek, da je mnogo HIV pozitivnih oseb izstopilo iz zdravljenja, ker se bojijo, da bi podatki o njihovi okuženosti prišli do (potencialnih) delodajalcev in še marsikoga drugega. Ramanathanova je tudi omenila, da pravno gledano obstaja možnost, da posameznik prepove dostop do podatkov o sebi, vendar gre tu znova za vprašanje obveščenosti in izobrazbe, zaradi česar program Aadhaar pravzaprav ustvarja nov kastni sistem, tistih, ki se pred razprodajo informacij znajo in zmorejo ubraniti, in tistih drugih.

Kitajski nadzor (ne)želenega vedenja
Že večkrat v medijih obravnavani kitajski sistem družbenega kreditiranja, zaradi katerega ti lahko denimo zaradi ’socialno neželenega’ vedenja zavrnejo nakup vozovnice za hitri vlak ali pa ne smeš leteti z letalom (kot potnik seveda), ni novost, vendar pa je bil zanimiv komentar nizozemskega poznavalca Kitajske z Univerze v Leidnu, Rogierja Creemensa, da se večina Kitajcev obstoja tega sistema sploh ne zaveda, da ne ve zanj in se z njim sooči šele, ko se znajde v težavah. Kupovanje denimo alkohola z bančno kartico, ponočevanje, prometni prekršek … Vse to vas lahko oropa marsičesa, kar imate za samo po sebi umevno. No, morda lahko zadevo malo popravite, če si kupite vsaj letno vstopnico za fitnes studio (obiskovati ga potem sploh ni treba) in večje količine zdrave hrane ali če opravite kakšno družbenokoristno delo!

Dokaj problematična se mi je sicer zdela omemba tega, da Kitajci menda drugače dojemajo zasebnost in da za številne v deželi, ki želi postati številka ena na področju umetne inteligence, takšen sistem ni nujno zločest. To morda drži, vendar je vsak tovrsten nadzor pot v ’svet leta 1984’ in vsako relativiranje problematičnosti takšnega sistema nadzora je vsaj sporno, če že ne nedopustno.

V znamenju vseobsežnega kapitalizma
Simpozij naj bi ponudil tudi neka nova znanja. Zase ne morem trditi, da najzvesteje spremljam sodobne tehnologije, pa vendar predavanja in pogovori niso ponudili veliko novih informacij. In predvsem se mi je vse skupaj zdelo tudi precej ideološko zaznamovano. Najbolje se je to izkazalo na sicer precej zanimivi razpravi o poklicih v prihodnosti.

V eni od preveč pregretih in zadušljivih dvoran glavnega prizorišča simpozija E-Werka (nekdanja elektrarna in depo cestne železnice) je predvsem avstralska govornica Nicole Scoble-Williams, vodja centra odličnosti za prihodnost dela pri podjetju Deloitte, kar preveč goreče in navdušeno zagovarjala tezo, da bodo naše sposobnosti v prihodnosti relevantne zgolj dve leti in da bomo pogosteje menjavali službe ter se morali izobraževati. Slišali smo tudi, da naj bi formalna izobrazba izgubljala pomen, da se bo delalo bolj fleksibilno in od doma … Kot da ne bi obstajali poklici, kot so učitelji, zdravniki, znanstveniki, uradniki in drugi, ki so seveda vezani na specializacijo v svojem poklicu in na formalni študij ter tudi delovno mesto in delovni čas?

In ko je udeleženec iz ene izmed afriških držav vprašal, ali kdo izmed govornikov razmišlja onkraj predpostavljene neobhodnosti kapitalističnega sistema, torej da morebiti njihove teze pogojuje njihovo priseganje na kapitalizem kot osnovni sistemski okvir, mu nihče izmed govornikov ni dogovoril. To sem na različnih razpravah v organizaciji nemških javnih ustanov večkrat doživela. Dolga zgodovina menjav sistemov seveda od nas zahteva nekoliko več domišljije pri razmišljanju, sploh če razmišljamo o prihodnosti.

Politika večnosti Timothyja Snyderja
Seveda je bilo dogodkov toliko – in potekali so hkrati –, da bi morebiti ob drugačnem urniku svoje udeležbe dobila drugačen vtis. A na koncu je bil vtis predvsem turoben: prihodnost je negotova in temačna, pravzaprav je sploh ni več, kot je v sijajnem predavanju ob svoji knjigi The Road to Unfreedom. Russia – Europe – America (o njej več v prihodnjih tednih) razmišljal ameriški zgodovinar, znan po analizi totalitarnih režimov in predvsem po knjigi Bloodlands: Europe Between Hitler and Stalin, Timothy Snyder. Zastopal je tezo, da gre pri sodobni politiki predvsem za kolonizacijo prihodnosti; da je z letom 1989, s koncem sovjetskega imperija, izginil zadnji prostor, ki ga je še bilo mogoče ’kolonizirati’, in da je zato prevladala mentaliteta, da je prihodnost lahko samo še več sedanjosti oziroma da je mogoče kolonizirati zgolj čas. Torej prihodnost, z reinterpretiranjem in politično zlorabo zgodovine pa tudi preteklost ...

Snyder, ki se je izkazal kot jasen in nič razvlečen retorik (to je vedno odlika anglosaških predavateljev), je tako sodobno politiko populizma, ki je po njegovem mnenju na oblast najprej prodrla v Putinovi Rusiji in se pozneje uveljavila v Trumpovih ZDA, označil za politiko brez alternativ, ki pa nujno proizvede svoje protislovje, saj razvoj zgodovine dokazuje, da se vse spreminja in je zato terjano tudi spreminjanje politične logike. Kjer ni prihodnosti, se stabilnost išče v preteklosti, to pa je politika nacionalizma, ki se pri življenju vzdržuje z manipulacijami, ki so temelji politike večnosti, kot je sedanje stanje poimenoval Snyder. In omenil tudi, da bomo kmalu pogrešali politični jezik trezne Angele Merkel.

In prav zato se mi je ob spominu na izostali odgovor na vprašanje, kaj pa, če kapitalizma nekoč ne bo več, to predavanje najbolj vtisnilo v spomin in skupaj z videoizseki in komentarji Jürgena Kuttnerja zapečatilo sklepni vtis. Oziroma predvsem se mi je zastavilo vprašanje, zakaj se v današnji družbi (pre)obilja vedno več ljudi odloča za odgovor: prihodnost naših otrok bo slabša od naše realnosti. Simpozij odgovora ni ponudil.

Pošastna avtomatizacija letališča kot post scriptum

Ga je pa ponudila neprijetna realnost vračanja v domovino. V časih, ko vedno več razmišljamo o nevzdržnosti pokojninskih sistemov, premalo (?) naraščaja na prenaseljenem svetu, sem na letališču morala sama ’čekirati’ prtljago in jo oddati brez asistence enega samega človeka, nato pa sem v čakalnici v enem izmed nemških časopisov brala o tem, kako naj bi ključna nemška banka Deutsche Bank odpravila do 20.000 delovnih mest. Da, prihodnost je pošastna tudi zato, ker se iz mnogo delovnih procesov izloča ljudi, ki pa naj bi jih potrebovali, če vztrajamo pri sedanjih pokojninskih sistemih. In niti ni simpatično, da moraš sam v komunikaciji s strojem na letalo pošiljati svojo prtljago ... Tudi če je neekonomično, bi morali delovna mesta ohranjati. Ker je v komunikaciji človeka s človekom svet lepši in prijetnejši ter tudi finančno vzdržnejši. Vendar simpozij v krasnem mestu pesnikov in mislecev tega ni domislil.