V zadnjem razpisnem ciklu je tako samo v Kulturi, enem od treh podprogramov Ustvarjalne Evrope, med 130 projekti, sprejetimi v financiranje, tudi 20 projektov, v katerih sodeluje 20 različnih slovenskih organizacij. Med njimi je pet slovenskih vodij, ki bodo prejele podporo Evropske unije v skupni višini skoraj 2,8 milijona evrov.

Motovila spodbuja sodelovanje
Z Matejo Lazar in Sabino Briški Karlić iz Motovile, Centra za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, v okviru katerega deluje Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji, smo se pogovarjali o ciljih in prednostnih temah Ustvarjalne Evrope kot nadnacionalnega programa za kulturo. Ob dejstvu, da poteka sprejemanje predloga novega programa Ustvarjalna Evropa za obdobje med letoma 2021 in 2027, pa smo odprli tudi vprašanje možnosti, ki jih imata Ministrstvo za kulturo in širša strokovna javnost pri oblikovanju prednostnih nalog, ciljev in načinov izvedbe programa po letu 2020.

Ustvarjalna Evropa je nadnacionalni program Evropske unije, namenjen financiranju organizacij, ki delujejo na področju kulturnega in ustvarjalnega sektorja. Na razpise programa se lahko prijavijo pravne osebe iz vseh držav članic, do sodelovanja pa so na podlagi podpisanih sporazumov o sodelovanju upravičene tudi določene tretje države ali regije in mednarodne organizacije, kot so Unesco, Svet Evrope in druge.

Kultura ne sodi v izključno pristojnost Evropske unije. Na ravni EU tako nimamo ene kulturne politike, temveč množico kulturnih politik, vsaka od njih je v domeni posamezne države članice. Katere so pristojnosti, ki jih – glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti – EU lahko izvaja na področju kulture?
Mateja Lazar: Letos praznujemo 25. obletnico Maastrichtske pogodbe (1993), s katero je kultura postala pravno zavezujoča pristojnost EU. Toda EU lahko le spodbuja, podpira ali dopolnjuje kulturne dejavnosti držav članic, ne sme pa nadomestiti dejavnosti držav na tem področju. To pomeni, da je pristojnost EU na tem področju omejena z načelom subsidiarnosti oz. sorazmernosti, s čemer se preprečuje morebitna harmonizacija nacionalnih kultur, ki jih je EU, »združena v različnosti«, dolžna spoštovati. EU torej podpira področje kulture le, če gre za očitno nadnacionalno, evropsko razsežnost delovanja, s katerim samo dopolnjuje ali nadgrajuje ukrepe države članice na tem področju.
Program MEDIA za področje filma se izvaja od leta 1991, prvo generacijo programov EU na področju kulture pa smo dobili konec 90. let prejšnjega stoletja. Od takrat dalje se program MEDIA in programi EU za ostala kulturno-umetniška področja izvajajo neprekinjeno. Šele leta 2007 dobimo prvo strategijo za oblikovanje in izvajanje kulturne politike EU, t. im. Agendo za kulturo in ravno maja letos je Evropska komisija predstavila novo različico te strategije. Njen namen je izkoristiti potencial kulture za oblikovanje bolj vključujoče in pravičnejše Unije, podpiranje inovacij, ustvarjalnosti, trajnostnih delovnih mest in rasti ter okrepitev zunanjih odnosov EU.

V čem je glavna razlika v določanju ciljev na področju kulture na nacionalni ravni in v okviru nadnacionalnega programa, kot je Ustvarjalna Evropa? Tudi glede na pravno podlago.
Mateja Lazar: Pravna podlaga za vzpostavitev in izvajanje Ustvarjalne Evrope (in predhodnih programov) je Uredba, ki jo v letu pred začetkom izvajanja programa sprejmeta Evropski parlament in Svet (Uredba trenutnega programa je bila sprejeta tik pred zdajci, decembra 2013). Vsaka generacija progama pa temelji oz. upošteva tudi Pogodbo o delovanju EU (zlasti členov 166, 167 in 173), Listino EU o temeljnih pravicah in različne veljavne strateške dokumente, kot npr. že omenjeno Evropsko agendo za kulturo v globaliziranem svetu in strategijo Evropa 2020 (tj. strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast). Zelo pomembna za program je tudi Unescova konvencija o varovanju in spodbujanju različnosti kulturnih izrazov (iz leta 2005), o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003) in o varstvu svetovne in naravne dediščine (1972). Na področju filma pa mora država, ki se želi vključiti v program MEDIA, najprej zagotoviti skladnost z Direktivo EU o avdiovizualnih medijskih storitvah.
Kar zadeva Slovenijo, je kultura del ustavnih določb, sicer pa cilje in prioritete na vseh področjih umetnosti in kulture opredeljuje eden glavnih strateških dokumentov, Nacionalni program za kulturo (NPK), za katerega je pristojno Ministrstvo za kulturo. Ker pa zadnja različica ni bila potrjena, je Slovenija trenutno brez NPK.

Kot lahko preberemo na spletni strani Ustvarjalne Evrope je program odgovor na izzive kulturnih in ustvarjalnih sektorjev: med njimi razdrobljen trg, vpliv globalizacije in digitalni premik. Kako se diagnosticirajo ti izzivi in kako v nadaljevanju vplivajo na oblikovanje programov Ustvarjalne Evrope?
Mateja Lazar: Kulturni in ustvarjalni sektor (v nadaljevanju: KUS) gradi mostove med sektorji in spodbuja kompetence za prihodnje družbe: prispeva k razvoju kritičnega mišljenja in spretnosti za reševanje težav. KUS prispevajo k zaposlovanju mladih bolj kot katerikoli drugi sektorji: v zadnjih treh letih je program Ustvarjalna Evropa ustvaril več kot 3000 delovnih mest. Je katalizator inovacij in ključnega pomena za spodbujanje socialne kohezije in oblikovanje evropske identitete.
Čeprav gre za izredno heterogen sektor, ki nagovarja različne ciljne skupine in zato potrebuje specifične pristope (prav zato imamo dva posebna podprograma – Kultura in MEDIA), pa je ena od skupnih težav, s katero se sektor sooča, razdrobljen trg skupaj z jezikovno različnostjo. V Evropski uniji je 24 uradnih in približno 60 regionalnih in manjšinskih jezikov. Že samo to dejstvo dovolj nazorno pokaže enega od problemov, če situacijo primerjamo recimo z ZDA.
Globalizacija je po drugi strani za KUS hkrati izziv (soočanje s svetovno konkurenco) in priložnost (predstavljanje na svetovnem trgu). Sektor je že sicer zelo uspešen – tudi v ekonomskem smislu. KUS namreč ustvari 5,3 odstotka BDP EU na letni ravni in več kot 12 milijonov delovnih mest, kar je 7,5 odstotka evropske delovne sile in s tem je 3. največji delodajalec v EU (za gradbenim in živilskim sektorjem).
Kljub temu pa rezultati kažejo na precej neizkoriščen potencial, zlasti s pomočjo digitalizacije, ki omogoča prehajanje meja in dostop do svetovnega občinstva (digitalni sektor in kulturni turizem sta zato prepoznana kot najbolj pogonska sektorja in zato se jima bo poudarek namenil tudi v novem programu po letu 2020). Naj prikažemo ta neizkoriščen potencial na primeru podprograma MEDIA, ki prispeva k nadnacionalnem kroženju filmov: medtem ko je na letni ravni v Evropi ustvarjenih več kot 1500 filmov, jih izven meja države izvora prikažejo manj kot polovico. MEDIA želi to spremeniti: vsaj 400 filmov letno kroži po kinematografih EU predvsem zahvaljujoč finančni podpori za distribucijo!

Osnovni kriterij za izbor projektov, ki jih bo financirala Ustvarjalna Evropa, je evropska dodana vrednost. Temu kriteriju morajo zadostiti vsi projekti, ne glede na podprogram, na katerega se prijavljajo. Ta kriterij pa tudi močno zaznamuje način, kako je oblikovan posamični podprogram Ustvarjalne Evrope. Če se uvodoma ustavimo pri podprogramu MEDIA za filmski in avdiovizualni sektor. Kako konkretno se zahteva po preseganju lokalnih, nacionalnih in regionalnih okvirov odraža v oblikovanju razpisnih kriterijev tega področja?
Sabina Briški Karlić: V vseh shemah je poudarjena mednarodna razsežnost projekta in doseganje širokega občinstva. Ta kriterij je vsepovsod izjemno prisoten, saj gre za nadnacionalni program, ki si predvsem prizadeva podpreti projekte z izjemnim potencialom kroženja in povezovanja akterjev iz vse Evrope (in širše). Torej, če je projekt produkcijsko ali glede na pričakovano občinstvo in doseg omejen na Slovenijo, podpore ne bo dobil. Producent mora res dobro predstaviti vse razsežnosti projekta in čezmejne potenciale, pa tudi realno oceniti morebitne pomanjkljivosti ali pasti in načrtovane rešitve.
Včasih, ko gre za zahtevnejše sheme za podporo ambicioznim, velikim in/ali inovativnim avdiovizualnim projektom, prijavitelji iz Slovenije formalno lahko sodelujejo, so pa pogosto (v primerjavi s prijavitelji iz večjih oz. držav, ki imajo sistem podpor urejen bolj celostno) premajhni, da bi — kot vodje — izpeljali velik projekt s številnimi partnerji. Čeprav se tudi to na naše veselje spreminja in slovenski prijavitelji se s svojo zagnanostjo in izkušnjami tem težavam uspešno upirajo. Doslej so se namreč slovenski prijavitelji že večkrat dokazali kot odličen partner v shemah MEDIA za filmsko izobraževanje (Kinodvor, Kino Otok), dostop do trgov (DSAF …). Letos pa je to zadnje, Društvo slovenskega animiranega filma – DSAF, dokazalo, kako nekajletno partnerstvo prinese ustrezne kompetence in znanje, da lahko uspešno kandidiraš tudi kot vodja. Od češkega partnerja je DSAF namreč prevzel vodenje najpomembnejšega koprodukcijskega srečanja za področje animiranega filma v Srednji in Vzhodni Evropi, Višegrad Animation Forum, in s finančno podporo MEDIA Sloveniji prinesel zgodovinski uspeh na področju lajšanja dostopa do mednarodnih AV trgov.

Kako pomemben je program MEDIA za razvoj slovenske filmske in avdiovizualne produkcije?
Sabina Briški Karlić: Dokazano je, da so v podprogramu MEDIA uspešne predvsem tiste države, ki so z različnimi spodbudami področje AV sektorja uredile celostno. Pomembno pa je tudi mednarodno povezovanje in sodelovanje. MEDIA pomaga slovenskim AV ustvarjalcem ne samo, da pridobijo sredstva, ampak tudi da navežejo stike, oblikujejo mednarodna projektna partnerstva in ekipe, si izmenjajo oz. nadgradijo izkušnje in predstavijo svoja dela. Ker ima Slovenija samo dva vira financiranja za avdiovizualne projekte (Slovenski filmski center in RTV Slovenija), je za mednarodni nastop in uspeh podpora podprograma MEDIA izjemno pomembna. To, da ima projekt to podporo EU, pomeni, da je res kakovostno in strateško zastavljen in mu povečuje možnost doseganja mednarodne vidnosti, tj. partnerjev in občinstev.
V Motovili (CED Slovenija) smo izjemno ponosni na vse uspehe Slovenije na razpisih, a tudi na vse mlade ustvarjalce in producente, ki s svojimi projekti uspešno nastopajo in se uveljavljajo v okviru priznanih mednarodnih programov usposabljanja. Sploh zato, ker si mednarodne štipendije zagotovijo sami. Vse bi bilo veliko, veliko lažje, če bi podpora za individualno usposabljanje in mobilnost obstajala tudi doma, a žal takega sistema še ni.

Katere faze produkcije pokriva? Kako uspešni so slovenski prijavitelji?
Sabina Briški Karlić: Podprogram MEDIA zagotavlja podporo za kroženje oz. distribucijo in prikazovanje evropskih filmov v Sloveniji, v članicah kinematografske mreže Europa Cinemas; pomoč neodvisnim producentom (razvoj filmskih projektov z mednarodnim potencialom, produkcijo TV filmov, ki nastajajo v sodelovanju TV prikazovalcev iz več kot treh držav, razvoj videoiger, podporo za sodelovanje s producenti iz neevropskih držav); promocijo in doseganje občinstev (filmski festivali, filmsko izobraževanje, vidnost in doseganje filmov na spletu), usposabljanje in mreženje (delavnice za usposabljanje, iskanje partnerjev, mednarodna promocija projektov, ki še nastajajo).
Kljub temu da je konkurenca res huda, smo pri razpisih precej uspešni. V obdobju med 2014 in 2017 beležijo slovenski prijavitelji v podprogramu MEDIA odlično 40-odstotno uspešnost (ob primerjavi števila prijavljenih in uspešnih projektov v vseh podpornih shemah iz Slovenije).
Glede na majhnost sektorja je dejstvo, da zelo veliko prijav na razpise v bistvu ni, saj imajo ti zelo specifične in vse bolj zaostrene kriterije ter ostro konkurenco. A slovenski prijavitelji vztrajno gradijo svojo mednarodno vidnost in žanjejo uspehe na različnih področjih. Seveda je pri filmu ključno, da sredstva najprej pridobijo doma, ker šele zaupanje in prepoznavanje na domačih tleh zagotovi partnerje oz. podporo tudi izven meja.

Nam lahko predstavite nekaj primerov uspešnih prijav na pretekle razpise (ki pokažejo tudi na raznovrstnost programov, ki se financirajo)?
Sabina Briški Karlić: Sredstva za razvoj filma je dobila uspešnica Studia Virc Žiga Virca Houston, we have a problem! - prvi slovenski film, ki je prodan globalni platformi Netflix. Zgodovina ljubezni, nov film Sonje Prosenc (Monoo), ki je bil poleti na festivalu v Karlovih Varih nagrajen s posebno omembo žirije, so prav tako razvijali na MEDIA delavnicah in ga podprli s sredstvi za razvoj filma. Društvo slovenskega animiranega filma je julija prvič v 15-letni zgodovini slovenskega sodelovanja v podprogramu MEDIA dobilo podporo za mednarodni dogodek za spodbujanje dostopa do mednarodnih trgov, Višegrad Animation Forum. Leta 2015 smo imeli podprto tudi prvo videoigro (Maenas Down producenta MediaAtlas). Kinodvor in Kino Otok sta uspešna soorganizatorja treh od samo osmih filmsko-vzgojnih programov. Animateka, Liffe in Kino Otok so prejemniki podpore za festivale – Slovenija je s tremi podprtimi festivali letos na četrtem mestu po uspešnosti (samo šest drugih držav ima več podprtih festivalov). Letno se približno 30 slovenskih AV profesionalcev udeleži programov za usposabljanje in mreženje s podporo podprograma MEDIA. Npr. mlada producenta Jerca in Andraž Jerič iz produkcijske hiše Temporama, ki sta sodelovala v igranem prvencu Posledice Darka Štanteta (septembra bo prikazan na prestižnem filmskem festivalu v Torontu), sta bila letos štipendista dveh programov usposabljanj, Less is More in MAIA delavnic. Zaključek MAIA delavnic pa bo v okviru 21. FSF med 13. in 17. septembrom prvič potekalo na slovenski Obali.

Slovenija se klasificira kot država z nizkim avdiovizualnim potencialom, kar pomeni, da lahko dostopa do omejenega števila podpornih shem. Kakšni ukrepi bi bili potrebni na nacionalni (pa tudi regionalni ravni), da bi lahko dostopali tudi do drugih podpornih shem? Npr. v kontekstu sodelovanja z RTV prikazovalci?
Sabina Briški Karlić: Razpisi podprograma MEDIA države delijo na različno zmogljive in Slovenija – skupaj s še 18. državami – sodi v kategorijo držav z nizko AV kapaciteto. Možnosti za uspešno prijavo bi si Slovenija povečala predvsem z visokimi kompetencami na področju inovativnih digitalnih poslovnih modelov in z večjim sodelovanjem z drugimi državami. Medtem ko producenti in t. i. mali prijavitelji to že s pridom delajo, pa sodelovanja npr. RTV prikazovalcev v regiji skoraj ni. MEDIA npr. podpira sodelovanje neodvisnih producentov z vsaj tremi televizijami, Slovenija pa na tem področju ni imela uspešne prijave vse od leta 2007. Ni torej vse samo stvar prijaviteljev in njihovega prizadevanja, pomembni so strukturni ukrepi in sprememba načina delovanja in razmišljanja v ustanovah, ki delujejo na tem področju. Večje kot so, težji je premik.

Omenili smo že evropsko dodano vrednost, ki je osnovni kriterij za izbor projekta v financiranje. Katera pa so še druga vodila, ki jih morajo imeti prijavitelji pred očmi, kadar se prijavljajo na razpise programa MEDIA?
Sabina Briški Karlić: Odvisno je od posameznih shem, ampak na splošno veljajo kriteriji, ki smo jih že omenili: mednarodno sodelovanje in pretekle reference prijavitelja in njegovega tima, kakovostna zgodba samega projekta, konkretno opredeljeni cilji in metode njihovega doseganja, jasno zastavljena strategija doseganja občinstev in trajnost projekta in promocija jezikovne in kulturne različnosti.

Osnovni kriterij evropske dodane vrednosti velja tudi za podprogram Kultura, ki pokriva vsa kulturno-umetniška področja razen filmskega in avdiovizualnega sektorja. V okviru podprograma v obstoječi perspektivi obstajajo štiri razpisne kategorije, med njimi Projekti sodelovanja, ki omogočajo povezovanje organizacij iz različnih držav, da skupaj izvajajo kulturno-umetniške dejavnosti.
Slovenske organizacije so v podprogramu Kultura zelo uspešne, to velja tudi za zadnji razpis, na katerem je med dvajsetimi uspešnimi organizacijami tudi zavod Bunker, ki je za projekt sodelovanja večjega obsega Create to Impact prejel podporo v višini 2 milijona evrov. Projekt se ukvarja z razvojem občinstev, kar je ena izmed prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope. Kaj vse lahko razumemo pod izrazom razvoj občinstev?
Mateja Lazar: Naj se najprej navežem na že izpostavljeno vodilo pri izboru kakovostnih projektov MEDIA, ki v glavnem velja tudi za projekte Kultura (in je bilo pomembno tudi že v predhodnih programih): od preteklih referenc in izkušenj, jasne strategije in konkretno opredeljenih ciljev do spodbujanja jezikovne in kulturne različnosti.
Razvoj občinstva pa je pomembna (nova) prednostna naloga programa Ustvarjalna Evropa, ki velja na horizontalni ravni, tj. za oba podprograma. Na kratko bi temu lahko rekli – dostopna in vključujoča kultura in film. Cilj te prednostne naloge je pomagati umetnikom, da njihova dela dosežejo čim večji krog občinstev po vsej Evropi, in razširiti dostopnost kulturnih del za premalo zastopane skupine (npr. otroci, mladi, osebe s posebnimi potrebami, begunci …).
Spodbuja se razmislek o inovativnih načinih razvoja občinstev, torej k iskanju inovativnih poti za ohranjanje občinstva, pridobivanje novega in bolj raznovrstnega občinstva (tj. diverzifikacija občinstva), vključno z doseganjem skupin, ki trenutno sploh niso občinstvo. Namen je tudi, da se izboljšajo izkušnje za obstoječe in nova občinstva ter poglobijo odnosi z njimi.
Kulturni izvajalci se tega lotevajo na različne načine, odvisno od področja oz. umetniške zvrsti. Gre lahko za t. i. participatorno umetnost, za spodbujanje tako fizičnega dialoga z občinstvom kot interakcije prek socialnih omrežij, za spodbujanje prostovoljstva ali ustvarjalna partnerstva z drugimi sektorji ipd.

Govorili smo že o ciljih in namenu programa Ustvarjalna Evropa, pa tudi o izzivih kulturnega in ustvarjalnega sektorja, na katere odgovarja sam program. Na tej točki pa bi se zaustavili ob prednostnih nalogah, med katerimi je tudi že omenjeni razvoj občinstev. Katere so – poleg razvoja občinstev in evropske dodane vrednosti – še tiste druge prioritete programa, ki jih morajo potencialni prijavitelji imeti v mislih, ko koncipirajo projekt?
Mateja Lazar: Nadnacionalna mobilnost akterjev in kroženje umetniških del je zagotovo v samem DNK podprograma Kultura in je nadaljevanje predhodnih programov. Gre za prednostno nalogo, ki je najbrž nobena od držav članic ne more doseči v takem obsegu: npr. v letih 2014–2017 je bilo v podprte projekte vključenih ok. 300.000 področnih strokovnjakov, umetnikov, kulturnih delavcev do tehničnega kadra ipd. in v glavnem so bili vključeni v mednarodno mobilnost.
Še zlasti pa je zato ta podpora EU ključna za države, kot je Slovenija, saj ima sama izredno omejene vire za podporo individualni mobilnosti, brez katere pa ni mednarodnega sodelovanja. Kot primer lahko navedem že omenjeni razpis za projekte sodelovanja za leto 2018: 18 slovenskih organizacij sodeluje skoraj pri petini vseh podprtih projektov (101) in tako ustvarja mednarodne povezave s partnerji iz 26 različnih držav!
Mobilnost je torej sestavni del mednarodnih projektov sodelovanja, vendar pa potovanje čez meje ne sme biti cilj sam po sebi. Mobilnost mora biti usmerjena k rezultatom, ki so denimo: krepitev zmogljivosti akterjev za delo v mednarodnem prostoru; ustvarjanje, produkcija, izmenjave; izboljšanje strokovnega znanja, vzajemno učenje, usposabljanje; nove karierne priložnosti za umetnike in strokovnjake; dostop do novih trgov in doseganje novih občinstev; priložnosti za mreženje, spodbujanje partnerstev; in nenazadnje tudi spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga, spoštovanje drugih kultur ali pomoč pri vključevanju beguncev.
Novost te generacije Kulture pa je krepitev zmogljivosti sektorja. Cilj te prednostne naloge je zagotoviti sektorju nova znanja, kompetence in mednarodne izkušnje, da se mu omogoči strokovne priložnosti in ustvari pogoje za boljše nadnacionalno kroženje del in čezmejno mreženje. Gre za kompleksno prioriteto, ki se zato deli na tri bolj specifične prednostne naloge:
- Izobraževanje in usposabljanje: Vsa nova strokovna umetniška oz. kulturna znanja, ki lahko prispevajo k izboljšanju zaposljivosti (npr. različne (ne)formalne oblike učenja).
- Novi poslovni modeli: Razvoj in preskušanje novih modelov na področju financiranja, vodenja in trženja v KUS ter zagotavljanje poslovnih znanj (npr. delavnice, vzpostavitev prostorov za co-working in soustvarjanje, razvoj in preskušanje novih poslovnih pristopov idr. aktivnosti, povezanih s podjetniškimi znanji za KUS).
- Digitalizacija: Prilagajanje digitalnemu premiku in spodbujanje rabe digitalnih tehnologij za produkcijo, distribucijo in (upo)rabo (npr. testiranje novih digitalnih distribucijskih kanalov, razvoj orodij za digitalizacijo kulturnih vsebin …).
Zanimivo (ali pa pričakovano) je, da je na preteklih razpisih Kultura za projekte sodelovanja največ izbranih projektov kot svojo prednostno nalogo izbralo spodbujanje nadnacionalne mobilnosti (na zadnjem razpisu ok. 1/3), razvoj občinstev (ok. 1/4) ter izobraževanje in usposabljanje za izboljšanje zmogljivosti sektorja (ok. 1/4). Na repu pa sta prioriteti, ki sta po mnenju odločevalcev ključni za razvoj sektorja: z digitalizacijo in novimi poslovnimi modeli se ukvarja manj kot 10 odstotkov vseh podprtih projektov!

Nam lahko za ilustracijo prioritet Ustvarjalne Evrope predstavite nekaj uspešnih prijav?
Mateja Lazar: Najprej moram poudariti, da so slovenske organizacije izredno uspešne na razpisih Kultura. Rezultati za obdobje 2014–2017 Slovenijo postavljajo na neverjetno 6. mesto po številu projektov pod vodstvom naših izvajalcev (39 projektov) – takoj za IT, FR, BE, VB in ES! Zavedati se morate, da v programu pod enakimi pogoji sodelujejo izvajalci iz trenutno 41 evropskih držav. V vseh podprtih projektih v tem obdobju pa – v vlogi vodje in partnerja – sodeluje kar 100 slo. organizacij! Z večjim številom podprtih organizacij se lahko pohvalijo le že naštete države.
Izredno težko je torej izpostaviti samo nekaj projektov, zato naj bo naslednji izbor samo prikaz tega, kako raznovrstni so:
1. Razvoj občinstev
Projekt Naša mala knjižnica (NMK) je v obdobju 2014–2016 vodil KUD Sodobnost v sodelovanju s partnerjema iz Litve in Poljske, po koncu pa ga je Evropska komisija ovrednotila kot zgodbo o uspehu. Projekt se osredotoča na spodbujanje branja otrok na inovativen način, z dejavnostmi, ki dopolnjujejo šolski program in ga bogatijo ne samo z založniško dejavnostjo, usmerjeno k visoko kakovostnim, skrbno izbranim besedilom in vrhunskim ilustracijam, ampak tudi z ustvarjalnimi delavnicami in natečaji, v katerih se otroci povezujejo prek meja in ki vključujejo sodelovanje izbranih piscev in ilustratorjev. NMK se nadaljuje z novim projektom in s še bolj razvejanim partnerstvom, ki (zanimivo) vključuje vse tri baltske države, poleg tega pa še Poljsko in Hrvaško.
Umetnostna galerija Maribor pa je partner projekta večjega obsega Wom@rts s širokim partnerstvom (ES, FR, HR, VB, IE, LT, FI). Cilj interdisciplinarnega projekta, ki vključuje vizualne, uprizoritvene umetnosti in knjigo, je boj za enako prisotnost žensk v umetnosti v smislu prepoznavnosti, napredovanja in dostopa do trga. Vključuje pa vse od študij enakosti spolov v kulturi, do mreže ambasadorjev oz. glasnikov projekta, mednarodne promocijske platforme za ustvarjalke, do umetniških rezidenc, skupinske razstave, delavnice in usposabljanja z umetniki na različnih mednarodnih festivalih.
2. Mobilnost in kroženje
V projektu s področja popularne glasbe INES (Innovation Network of European Showcases) sodeluje kot partner tudi CUK Kina Šiška, predvsem s svojim festivalom MENT. Projekt povezuje festivalska in klubska prizorišča iz 9 držav. Poleg tega je Kino Šiška tudi član pomembne evropske platforme, ki jo prav tako podpira Ustvarjalna Evropa. Gre za pobudo Liveurope, ki podpira koncertna prizorišča v njihovih prizadevanjih za promoviranje uveljavljajočih se evropskih ustvarjalcev. Platforma podeljuje znak kakovosti glasbenim prizoriščem, ki s svojim programom spodbujajo evropsko različnost, in mladim evropskim glasbenikom pomaga doseči nova občinstva.
3. Opolnomočenje z digitalizacijo
Partnerji iz Slovenije, Srbije in Italije (Združenje zgodovinskih mest Slovenije, italijanska občina Fermo, srbska občina Topola in Muzeji radovljiške občine kot vodja) so s projektom DiStory – digitalne zgodbe malih zgodovinskih mest, ki se je končal junija letos, prispevali k popularizaciji in dostopnosti dediščine zgodovinskih mest Radovljica, Topola in Fermo na inovativen in sodoben način z uporabo sodobnih digitalnih tehnologij ter z vključevanjem različnih skupin – od srednješolcev, mladih do upokojencev.
Zgodba o uspehu je po mnenju Komisije, ki se mu pridružujemo, tudi projekt s področja intermedijske umetnosti, Masters & Servers, ki raziskuje omrežno kulturo v postdigitalni dobi, tako njen sedanji vpliv na družbo kakor tudi možnosti za prihodnost. Zavod Aksioma je k sodelovanju povabil še štiri mednarodno uveljavljene organizacije s področja sodobne in medijske umetnosti – Drugo more (HR), Link Art Center (IT), Abandon Normal Devices (VB) in d-i-n-a (ES), da so skupaj raziskovali to področje s pomočjo umetnikov, hektivistov in ustvarjalcev, ki so prečkali meje med sodobno umetnostjo, družbeno intervencijo in ljubiteljskim izumiteljstvom.

Katere so najbolj pogoste napake, ki jih v prijavah naredijo prijavitelji?
Mateja Lazar: Ne upoštevajo prednostnih nalog razpisa in programa. Niso natančni, jasni in konkretni. Ne zavedajo se morebitnih pomanjkljivosti in pasti projekta in zanje nimajo oblikovanih strategij reševanja. Nimajo dobro domišljene komunikacijske strategije. Preveč splošno in pavšalno pristopajo k razvoju izbrane ciljne skupine umetnikov, strokovnjakov ali občinstva. Prepozno se lotijo prijave in s partnerji predhodno ne uskladijo vseh pomembnih vidikov projekta.

Pri programih Ustvarjalne Evrope gre v večini za sofinanciranje projektov. Pogosto je drugi vir financiranja nacionalni vir – v našem primeru Ministrstvo za kulturo ali recimo mestne občine. Ob rezultatih javnih razpisov, ki potekajo na nacionalni ravni, pa lahko pogosto slišimo, da Ministrstvo za kulturo nima dovolj posluha za organizacije, ki so uspešne na evropskih razpisih – predvsem glede podpore projektom, financiranim na evropski ravni. Kako pomembna je neke vrste usklajenost med razpisnimi kriteriji nacionalnih in nadnacionalnih programov, in kaj so potencialne prednosti (in tudi pasti) tovrstnih uskladitev? Tudi glede tega, da razpisni kriteriji Ustvarjalne Evrope in finančna sredstva, ki jih ta program namenja uspešnim projektom, do določene mere vplivajo na dinamiko in vsebino kulturne produkcije držav članic.

Sabina Briški Karlić: V primeru programa Ustvarjalna Evropa ne moremo trditi, da Ministrstva za kulturo nima posluha. Nasprotno, že od leta 2006 ministrstvo (z vmesnimi prekinitvami) izvaja shemo nacionalnega sofinanciranja projektov Kultura, od leta 2014 dalje pa so v to shemo avtomatičnega sofinanciranja vključeni tudi slovenski prejemniki podpore MEDIA. Res pa je, da je proračun, ki je na voljo na letni ravni nezadosten oz. povzroča med upravičenci kar nekaj slabe volje – manj kot 100.000 EUR se razdeli med 30 ali več uspešnih prijaviteljev, kar seveda pomeni, da je ta podpora bolj priznanje za njihovo uspešnost na evropski ravni kot pa bistven prispevek za producenta oz. organizacijo, ki mora iz drugih, ne-EU virov pridobiti navadno še od 40–50 odstotkov vrednosti projekta.
Izredno pa smo veseli, da je Ministrstvo za javno upravo letos razpisalo novo shemo, s katero podpira vložek vseh slovenskih NVO, ki so uspešni na razpisih različnih programov EU, tudi Ustvarjalne Evrope. Slišimo, da ima podobne načrte tudi Mestna občina Ljubljana – dejstvo je namreč, da ima večina naših uspešnih organizacij sedež prav v Ljubljani in poleg tega je (še vedno) večina med njimi po statusu nevladnih organizacij. Podpora mesta bi s tem zrcalila tudi nov evropski trend, to je poudarjen pomen mest pri podpori kulture.

Govorili smo že, da na ravni Evropske unije ne more biti enotne kulturne politike, ker področje kulture ni v izključni pristojnosti EU. Kulturna politika držav članic je tako v izključni domeni posamezne države članice. In če je na eni strani varovanje in spodbujanje evropske kulturne in jezikovne različnosti, kar je tudi eden od splošnih ciljev programa, se na drugi strani zastavlja vprašanje, kako znotraj tako različnih kulturnih kontekstov držav članic oblikovati enake razpisne kriterije 'za vse'. Nam lahko predstavite nekaj izzivov, s katerimi se Evropska unija srečuje na področju kulture – v kontekstu programa Ustvarjalne Evrope.
Sabina Briški Karlić: Izziv za Evropsko unijo na AV področju je trenutno predvsem, kako kar najbolje opredeliti kategorijo avdiovizualne zmogljivosti neke države. Da to ni kriterij majhnosti države, saj bi se tako v isti kategoriji držav z nizko AV zmogljivostjo znašli npr. Luksemburg (ki je v letu 2015 sofinanciral kar 58 filmov s skoraj 37 milijoni evrov) in Slovenija (z letnim proračunom samo 3 milijone evrov za približno 30 projektov).
Problem majhnosti seveda zadeva tudi sodelovanje Slovenije v podprogramu Kultura. Kljub uspehom na zahtevnih velikih razpisih (npr. Bunker kot vodja novega projekta sodelovanja večjega obsega ali pa zavod Beletrina in Muzej arhitekture in oblikovanja, ki vodita vsak svojo evropsko platformo, tj. partnerski konzorcij z najmanj 10 državami) je dejstvo, da bo Slovenija še naprej lahko uspešna le, če bodo sheme dostopne tudi za manjše pobude. V tem smislu se zavzemamo za to, da razpisni kriteriji ostanejo taki, da so dostopni raznim akterjem, ki delujejo v zelo različnih nacionalnih ali regionalnih razmerah in so lahko finančno oz. produkcijsko manj zmogljivi, kar pa ne pomeni, da so na svojem področju manj pomembni. Bistven element mednarodnega sodelovanja je namreč tudi solidarnost – bolj zmogljivi partnerji podprejo tiste z manj priložnostmi, bolj izkušeni delijo svoje znanje in kompetence.

Govorili smo o ciljih in prednostnih nalogah. V tem kontekstu je zelo pomembno tudi to, da je določanje prioritet programa dinamičen proces, katerega rezultati so posledica stalnega vrednotenja. Pred državami članicami EU-ja je predlog novega programa Ustvarjalna Evropa, torej programa za kulturne in ustvarjalne sektorje za obdobje med letoma 2021 in 2027. Katere so prioritete prihajajočega sedemletnega programa? In kako te prioritete zrcalijo ovrednotenje ciljev in prednostnih nalog programa 2014–2020?
Mateja Lazar: Ministrstvo za kulturo in zavod Motovila sta 14. junija 2018 organizirala javni posvet o prihodnjem programu EU za podporo kulturnim in ustvarjalnim sektorjem. To je bil zadnji uradni javni posvet pred začetkom pogajanj Ministrstva za kulturo RS z ustanovami EU. Veseli smo odziva sektorjev, predvsem pa se zahvaljujemo za konstruktivno razpravo in predloge za oblikovanje stališč Slovenije pri pogajanjih.
Evropska komisija je letos v začetku marca končala javni posvet o programih EU na področju vrednot in mobilnosti, namenjen oblikovanju programov financiranja EU za obdobje po letu 2020, torej tudi programa Ustvarjalna Evropa. Komisija je nato maja predstavila predlog proračuna za novo sedemletno obdobje 2021–2027 in objavila zakonodajne predloge o prihodnjih programih EU. Za novi program Ustvarjalna Evropa predlog predvideva 1,85 milijarde EUR za tri področja – MEDIA za podporo avdiovizualnim sektorjem (1,081 milijarde), Kultura (609 milijonov) in medsektorski ukrepi (160 milijonov). Program bo del grozda programov, namenjenih naložbam v ljudi, socialno kohezijo in vrednote.
MEDIA bo še naprej podpirala razvoj, distribucijo in predstavitev evropskih filmov, televizijskih oddaj in videoiger. Več denarja bo predvidoma namenila npr. mednarodni promociji in distribuciji evropskih del z izkoriščanjem digitalnih možnosti in inovativnemu pripovedovanju zgodb, med drugim virtualni resničnosti. Hkrati uvaja kaskadni sistem financiranja za distributerje in spodbuja mednarodno povezovanje (zlasti festivalov).
KULTURA bo še naprej podpirala projekte sodelovanja, evropske mreže in platforme ter posebne ukrepe, kot so nagrade EU in Evropska prestolnica kulture. Novost je npr. podpora mobilnosti umetnikov in obrat k podpori področnim ukrepom za glasbeni sektor, založništvo, arhitekturo in oblikovanje, kulturno dediščino, modo in kulturni turizem.
medsektorski ukrepi pa vključujejo predlog za podporo malim in srednje velikim podjetjem in drugim organizacijam v KUS, spodbujanje sodelovanja v kulturnih politikah in medijih – npr. na področju boja proti lažnim novicam.

V predlogu programa lahko zasledimo tudi nekaj novosti; med njimi tudi tako imenovani kaskadni sistem financiranja, ki v širši strokovni javnosti vzbuja kar nekaj strahu oziroma pomislekov. Za kaj gre?
Sabina Briški Karlić: Naj pojasnimo na primeru z AV področja. Do zdaj so slovenski distributerji vsako leto neposredno prejeli podporo EU za distribucijo približno 20 evropskih filmov v naših kinodvoranah. Nov predlog predvideva 30-odstotno zmanjšanje števila pogodb o sofinanciranju, kar naj bi razbremenilo administrativne postopke za Izvajalsko agencijo EACEA, ki skrbi za razpise. S tem pa bo bistveno manjše tudi število prejemnikov podpore EU. Namesto slovenskih distributerjev bo podporo prejel njihov koordinator, tj. prodajni agent, ki bo sredstva posredoval naprej. Ker pa v Sloveniji prodajnih agentov za filme nimamo, bo podpora prihajala prek tujih partnerjev iz bolj zmogljivih držav. Drugi primer: trenutno se za podporo prijavi vsak filmski festival sam. Po novem naj bi namesto njih podporo dobilo njihovo predstavniško telo oz. mreža festivalov. Tendenca je torej taka, da bi veliki prijavitelji dobili večjo podporo EU in jo posredovali manjšim partnerjem. Kar pa lahko potencialno ogrozi interese malih prijaviteljev oz. projektov in poraja se tudi dvom, kako lahko s takim sistemom zagotovimo vsaj minimalno geografsko uravnoteženost prejemnikov.

Ob predlogu novega programa Ustvarjalna Evropa je potekal tudi javni posvet o Ustvarjalni Evropi po letu 2020 v organizaciji Ministrstva za kulturo in zavoda Motovila. Gre za zelo pomemben način vključevanja političnih deležnikov in strokovne javnosti v proces oblikovanja prioritet Ustvarjalne Evrope v prihodnji perspektivi. Kajti tako države članice kakor tudi širša strokovna javnost imajo moč, da vplivajo na oblikovanje programa. Kako?
Mateja Lazar: Predstavniki Ministrstva za kulturo (MK) sodelujejo v Odboru za kulturne zadeve pri Svetu EU (tj. za podprogram Kultura) in v Delovni skupini za avdiovizualne zadeve pri Svetu EU (tj. za podprogram MEDIA). Naš center CED s predstavniki MK odlično sodeluje in posvet o prihodnosti programa po letu 2020 je bil ena od naših skupnih aktivnosti.
Komisija redno preverja mnenje državljanov in zainteresirane strokovne javnosti glede izvajanja svojih politik. V letošnjem letu smo, denimo, promovirali kar pet javnih posvetovanj, s pomočjo katerih javnost Komisiji lahko sporoči svoje mnenje.
Morda velja v zvezi s tem poudariti, da se javnost premalo zaveda, da gre za pomemben mehanizem, ki nam omogoča, da smo aktivni državljani, da povemo svoje mnenje in – če smo dovolj glasni – sooblikujemo različne politike, ki vplivajo na naše (tudi profesionalno) življenje. Ne drži, da se o vsem odloča v Bruslju. V Bruslju se odloča tako, kot rečejo države članice, na predstavnike teh pa vpliva javno mnenje doma. Možni načini vključevanja strokovne javnosti so torej:
• že omenjena javna posvetovanja;
• vmesno vrednotenje obstoječega programa, v katerega je vključena zainteresirana javnost, posamezni strokovnjaki in ustanove ter odločevalci, in je ključno za oblikovanje novih indikatorjev, ki bodo pokazali učinkovitost in smiselnost programa;
• večji mednarodni dogodki so odlična priložnost, da deležniki povejo svoje mnenje neposredno odločevalcem (npr. bienalni Evropski kulturni forum, Evropski filmski forum v Berlinu, Benetkah, Cannesu itd.);
• projektna poročila, ki jih v Bruselj pošljejo prejemniki podpore EU, vključujejo tudi rubriko o njihovem mnenju glede vseh segmentov izvajanja programa;
• in nenazadnje evropska mreža Centrov Ustvarjalna Evropa v 39 državah, ki mnenja uporabnikov z veseljem posreduje v Bruselj.

Del strokovne javnosti je ob seznanitvi s predlogom opozoril tudi na problematične terminološke opredelitve, uporabljene v novi perspektivi. Del te terminologije sicer uporablja že zdajšnja perspektiva, a ker terminologija opredeljuje tudi vsebino, se zastavlja vprašanje, kaj konkretno pomeni, da se v kontekstu prihodnje perspektive ne govori več o občinstvu, ampak o uporabnikih, da ne govorimo več o kulturnem okolju, ampak o trgu, o industriji, da ne govorimo o sodelovanju, ampak o izvozu?
Mateja Lazar: Dokler doma ni jasno, kaj pomeni kaj, je težko pričakovati soglasje tudi na nadnacionalni ravni. V Sloveniji npr. ne obstaja dogovor glede pomembnih izrazov, ki definirajo področje: kulturni in ustvarjalni sektor (v pravni podlagi programa Ustvarjalna Evropa) v nasprotju s kulturnim in ustvarjalnim sektorjem ali celo industrijo. Govorimo o istem, ko uporabljamo različne izraze? V okviru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je bil letos vzpostavljen Center za kreativnost. Predstavnik Inštituta za ekonomska raziskovanja je ob otvoritvi dejal, da je problem, da je definicija tega sektorja v vsaki državi drugačna, kar otežuje zbiranje podatkov in na tej podlagi tudi skupne evropske strategije. Vendar pa je problem še hujši – tukaj nismo poenoteni niti na nacionalni ravni glede tega, kaj točno in na katere sektorje mislimo, ko rečemo KUS (kulturni in ustvarjalni sektorji) ali KKS (kulturni in kreativni sektorji) ali KUI (kulturne in ustvarjalne industrije).
S tem ko dovolimo, da določen termin vstopi v rabo (tudi oz. zlasti s pomočjo različnih dokumentov, ki so pravna podlaga za izvajanje politik na nacionalni in EU ravni), ga opolnomočimo in mu podelimo mandat. Da, predstavniki KUS in zainteresirana javnost morata jasno izraziti, ali želita v prihodnosti podpirati profesionalni kulturni in ustvarjalni sektor, ki bo občinstvu ponudil kakovostna dela in storitve, ali pa bomo lahko konzumirali samo še tisto ustvarjalnost, ki bo preživela preizkus (globalnega) trga.