Oglas
Opera arhitekturnega biroja Snohetta, katere krst bo aprila, je zasnovana kot nekakšen polotok, ki se zajeda v fjord, in je pravzaprav njegovo nadaljevanje. Oblikovno opera spominja na skalovje ob norveški obali, njena posebnost pa je, da se bo po njeni strehi mogoče sprehajati. To je tudi prvi od dveh razlogov, zaradi katerih je bila atraktivna stavba razglašena za 'ultrademokratično' arhitekturo, ki presega tradicionalno razumevanje opere kot kulturne ustanove, namenjene elitam.
36.000 blokov iz 'finega' italijanskega marmorja
Nekoliko manj do norveškega ljudstva 'prijazen' je bil proračun, ki ga je norveški parlament namenil za gradnjo nove nacionalne opere. Kar 500 milijonov evrov je namreč 'pogoltnil' projekt. K tej 'razsipnosti' so veliko prispevali visoki stroški za material. Najprej naj omenimo velike količine norveške hrastovine, katere uporabo opravičuje vsaj to, da gre za na Norveškem tradicionalni gradbeni material, katerega nakup je koristil vsaj domači lesarski industriji. Bolj sporna je bila odločitev, da bodo zgradbo prekrili s kar 36.000 bloki najbolj finega italijanskega marmorja. Posebnost te marmorne prevleke je tudi to, da je bila oblika vsakega kosa posebej računalniško določena in v tej obliki so bili kamni izklesani že v kamnolomu.
Trk vibracij rolkarjev in glasbenikov
Pa vendar se o stroških na Norveškem ne govori kaj dosti. Predmet kritike so predvsem posebnosti stavbe, ki naj bi onemogočale popolno izvedbo opernih produkcij. Najprej je tukaj znamenita streha, o kateri nekateri - tako časopis Frankfurt Allgemeine Zeitung - govorijo kot o španskih stopnicah v Oslu. Pričakovati je, da bo mladina, ki svojo 'rit rada prisloni' na vsako novo javno urbano površino, kaj hitro zasedla tudi streho. Še posebej vabljiva je povsem gladka streha za rolkarje, katerih vadba pa utegne povzročati vibracije, ki bodo motile zvočne valove, odbijajoče se od sten in stropa koncertne dvorane.
Še večja nerazumljivost že tako ne kaj dosti razumljivih sopranistk
Tudi sicer je akustika tista tema, ki jo dvomljivci o smiselnosti velikopoteznega projekta najpogosteje omenjajo. V novi dvorani bo namreč zamik med odigranim ali zapetim tonom in njegovo recepcijo v prostoru 1,7 sekunde, kar naj bi bilo sicer odlično za izvedbo orkestralnih del, povzroči pa lahko nerazumljivost libreta. Ta napaka je še toliko bolj obžalovanja vredna, ker gre v primeru gradnje načrta biroja Snohetta za povsem prvo pravo domovanje norveške državne opere. Ustanova, ki so jo ustanovili leta 1957, je namreč do zdaj imela nekakšno zasilno domovanje v navadni gledališki stavbi.
Oživljanje odsluženih pristanišč
Kritikam navkljub mestna oblast upa, da bo opera v pristaniškem predelu Bjørvika v vzhodnem Oslu postala novo središče družabnega in kulturnega življenja v norveški prestolnici. Gre za podoben projekt, kot je projekt gradnje Hafencityja v starem pristanišču nemškega Hamburga, kjer že nekaj let gradijo privlačne stanovanjske komplekse, ob njih pa zanimivo stavbo hamburške filharmonije švicarskega arhitekturnega biroja Herzog & de Meuron. Ali bo operni kompleks upravičil investicije, bo jasno že sredi poletja, ko bodo v novi dvorani priredili že nekaj predstav,in bo nastopila 'mladinska sezona posedanja in postopanja'.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje