Dobra štiri desetletja po tem, ko je narodna galerija v Viktoriji v last dobila ovalni portret Portret mladeniča, delo neznanega umetnika, so ugotovili, da gre za delo renesančnega umetnika Dossa Dossija, "ki bi lahko bilo vredno več milijonov".

"Dossi je zelo pomemben slikar, čeprav širši javnosti njegovo ime morda ni znano. Odkritje je za umetniški svet nadvse pomembno, javnost pa bo zanimal predvsem podatek, da imamo končno portret najbolj razvpite renesančne ženske," so v izjavi za javnost zapisali v galeriji.

Dve leti znanstvenih in zgodovinskih raziskav, ki so bile razpete med Italijo, Avstralijo in ZDA, sta na laž postavili dozdajšnje prepričanje, da gre za portret mladega fanta. Giovanni di Niccolo de Luteri - umetniško ime Dosso Dossi si je nadel sam - je bil sodobnik Tiziana, Rafaela in Michelangela.

Možje "črne vdove"
Lukrecija Borgia je bila med letoma 1502 in 1519 vojvodinja Ferrare, se je v zgodovino vpisala predvsem zaradi družinskega priimka (bila je nezakonska hči morilskega kardinala Rodriga Borgie), ki je še danes sinonim za okrutnost, makiavelijsko povzpetništvo in razvrat. Lukrecija je bila že v številnih romanih, filmih in umetninah prikazana kot tipična femme fatale, v resnici pa ne vemo, ali je sodelovala pri številnih zločinih svojega očeta (poznejši papež Aleksander VI.) in bratov. Gotovo je, da ji je očka v imenu lastnih političnih ambicij "uredil" zakone z več uglednimi možmi tistega časa. Z njo so se v tem vrstnem redu poročili: Giovanni Sforza, vojvoda Alfonso Aragonski in ferrarski princ Alfonso d'Este. Prvi je moral pod prisilo privoliti v razveljavitev poroke (češ da je impotenten), drugega je dal (iz ljubosumja?) umoriti Lukrecijin brat Cesare, tretji pa jo je preživel (a ga je dolga leta varala s svojim biseksualnim svakom Francescom).

Imela je sedem ali osem otrok, skozi stoletja pa do današnjih dni pa se je v zvezi z rodbino ohranilo veliko govoric, predvsem v zvezi z dekadentnimi zabavami, ki naj bi jih prirejali, in incestnimi razmerji med bližnjimi sorodniki. Vse obtožbe, da je Lukrecija zastrupljala svoje nasprotnike (imela naj bi poseben votel prstan, v katerem je prenašala strup), so prišle iz vrst rivalskih družin.

Dešifrirati je bilo treba slikarsko metonimijo renesanse
Kurator avstralske galerije Carl Villis priznava, da se mu je teorija, da je na sliki Lukrecija, sprva zdela "nezaslišana". "To je bila zadnja stvar, ki sem si jo upal pričakovati." Toda analiza barvnih pigmentov na platnu je pokazala, da je umetnina najverjetneje res prišla iz Dossijeve delavnice.

Namigi so se skrivali v podrobnostih: o tem, da je na sliki ženska, priča mirtin grmiček v ozadju, zaščitni znak boginje Venere, kar je bil pogosto uporabljan simbol v renesančnem slikarstvu. Inskripcija na dnu platna, hvala kreposti in lepoti, prav tako napeljuje na misel, da je portretiranec - ženska.

Malo manj stereotipen pa je neki drug motiv: bodalo. Kaj takega je bilo na renesančnih portetih žensk nezaslišano. Zgodovinarji so uganko razvozlali: bodalo je bilo simbol rimske junakinje Lukrecije, ki si je v srce zabodla nož, ko jo je posilil sin rimskega cesarja.

Odločilni dokaz
In čeprav je vse zgoraj povedano morda zanimivo, gre le za "posredne" dokaze. Odločilna je bila na koncu podobnost med tem portretom in bronasto medaljo iz leta 1502, na katero je vrezano obličje Lukrecije Borgia. Ko so ju primerjali, se je izkazalo, da so si obrazne poteze bolj kot le mimobežno podobne.

Zadnje Dossijevo delo, ki je bilo prodano, je leta 1999 na dražbi v Londonu doseglo ceno 900 tisoč funtov. "Avstralski" portret bi bil, če bi ga prodajali, najverjetneje vreden več milijonov. V preteklosti se je sicer pojavilo že več Lukrecijinih portretov, a strokovnjaki do zdaj še nobenega niso spoznali za avtentičnega.

Reševanje časti
Navsezadnje odkritje pomeni tudi obliž za ranjeni ponos narodne galerije v Viktoriji, ki se je lani znašla na naslovnicah vseh avstralskih časopisov, ko se je izkazalo, da so krajino neznanega nizozemskega umetnika napak pripisali kar Vincentu van Goghu.

Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si