Kljub njunim zelo različnim arhitekturnim govoricam, je med obema arhitektoma obstajala vsaj ena vez. To so bili Plečnikovi učenci, ki so si izkušnje in znanje pridobivali tudi z delom v Le Corbusierovem ateljeju. Delo teh arhitektov pod drobnogled postavlja razstava v galeriji Vžigalica Mestnega muzeja Ljubljana. Njen kustos je Bogo Zupančič, sodelavec oddelka za novejšo slovensko arhitekturo Arhitekturnega muzeja Ljubljana, katerega smo ob tej priložnosti poprosili za podrobnejši vpogled v delo obeh arhitektov.

Kateri vpliv, vpliv Le Corbusiera ali vpliv Plečnika, je bil v delu Plečnikovih učencev, ki so kasneje delali tudi v Le Corbusierovem studiu, bolj opazen?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker sta intezivnost vpliva tako Plečnika kot Le Corbusiera od arhitekta do arhitekta in od področja do področja različna, kar bi lahko bil predmet podrobne študije. Vplivi so vedno prisotni, sveta brez vplivov ne poznam. V vsak posamezen primer in osebnost se je zato potrebno poglobiti in najti njemu ustrezne odgovore. Nedvomno so se vsi Plečnikovi študenti, ki so delali pri Le Corbusieru, opredelili za modernizem, vendar je pri izboru materialov in pri detaljih kot tudi v metodologiji razmišljanja opaziti Plečnikov vpliv. Primeri so lahko Moderna galerija arhitekta Edvarda Ravnikarja ter Dom poslancev v Ljubljani in Delavski dom v Trboljah arhitekta Marka Župančiča.

Se je kateri od tokrat izpostavljenih sedmih arhitektov popolnoma odvrnil od obeh velikih mojstrov? Je kateremu uspelo ustvariti še posebej posrečeno sintezo vplivov Plečnika in Le Corbusiera?
Popolnoma se nihče od njih ni odvrnil od enega ali drugega. Odkloni so bili trenutni in zgolj pri Plečniku, ki je bil njihov dolgoletni učitelj. Plečnikova študenta Milan Sever in Edvard Ravnikar sta v natečajnem projektu za Marijin trg (danes Prešernov trg) leta 1937 zanikala Plečnika, saj sta v enem od dveh predlogov Tromostovja, ki je bilo zgrajeno nekaj let prej, prekrila kar s ploščadjo. Ravnikar je dobro razumel tako enega kot drugega mojstra in je naredil svojevrstno – njemu lastno – sintezo. Tu ne gre za vizualno posnemanje, ampak miselno interpretacijo, zato je odčitavanje vplivov težko, če ne poznamo dejstev, če opusi arhitektov niso dokumentirani in ovrednoteni. Tudi pri Marku Župančiču je podobno, pri drugih arhitektih pa je potrebno vplive še raziskati.

Plečnik kot arhitekt, ki je v času razcveta modernistične arhitekture oziroma tako imenovanega internacionalnega sloga še vedno upošteval historične vplive, ter Le Corbusier kot eden glavnih simbolov modernizma si vsaj na prvi pogled stojita povsem nasproti. Je morda vseeno možno najti kakšno skupno točko v delu obeh arhitektov?
V delu je manj podobnosti, več jih je v osebnostnih lastnostih. Oba sta bila karizmatična, predana arhitekturi, skiciranju, potovala po Italiji, odšla iz periferije v svet – Plečnik iz Ljubljane na Dunaj, Charles Edouard Jeanneret iz švicarskega La Chaux-de-Fondsa v Pariz, kjer se je prelevil v Le Corbusiera. Lažje kot skupne točke je najti razlike, kako se je problema lotil eden in kako drugi.

Le Corbusier je razumljen kot izrazito moderen arhitekt, pri čigar delih je težko (morda celo nemogoče) odkriti reference na historično arhitekturo. Pa vendar je z njegovim priseganjem na uporabo zlatega reza opazna kontinuiteta z Vitruvijem, Albertijem, Da Vincijem … Obstajajo morda še druge točke, ki Le Corbusiera vežejo na tradicijo?
Interpretacija preteklosti in historične arhitekture v delu Le Corbusiera je drugačna od Plečnikove, je bolj abstraktna in očem nevidna. Le Corbusier se je s historično arhitekturo veliko ukvarjal, vendar je preteklost imel za vzvod prihodnosti. Plečnikova interpretacija historične arhitekture pa je bolj mimetična, mehkejša in tudi osebna.

Zanimiv je pogled na izhodišča, iz katerih sta pri svojem delu izhajala Plečnik in Le Corbusier. Slednji je vedno poudarjal, da je njegova vizija povezana z zagotavljanjem boljših življenjskih razmer prebivalcem mest z visoko gostoto poselitve. Za Plečnika se zdi, da ga je vodil predvsem izjemen čut za estetiko. Kako bi komentirali hipotezo, da je bil Le Corbusier v bistvu socialni (celo socialistični) arhitekt, ki je želel ustvarjati koristno arhitekturo, Plečnik pa veliko bolj umetniški arhitekt, ki so ga problemi ljudstva zanimali šele sekundarno?
Le Corbusier je videl v masovni proizvodnji stanovanj, industrializaciji in tehnološkem napredku vzvode za izboljšanje življenskih razmer in sveta kot celote. Plečnik je bil miselno in tudi sicer pristaš manufakturne proizvodnje. Znotraj teh ekonomskih okvirov sta gojila njima lastno estetiko, vendar takšne stroge delitve na socialni, koristni ali umetniški arhitekt niso najboljše. Tudi Plečnik je razmišljal o socialnih temah, kot je na primer projekt hiš pod občinsko streho.

Kateri od obeh arhitektov bolj ustreza današnjemu času? Postmodernistični arhitekti so Plečnika kar sami vzeli za svojega, vendar pa se ob pogledu na novogradnje pogosto zdi, da je vpliv funkcionalizma na sodobno arhitekturno ustvarjalnost še vedno izjemno velik.
V postmodernem času je povsem legitimno, da oba ustrezata zahtevam časa, saj vlada različnost, če ne že kar zmeda. Oba arhitekta cenim, pa tudi njuna arhitekturna dela, vendar mi je modernizem kanček bliže, saj ga bolje poznam. Vsi ti "neoklasicistični"slogi novodobnih bogatašev in "kvazi" modernistične vile pri nas pa po mojem nimajo nič opraviti s Plečnikom ali Le Corbusierom, saj so često na meji dobrega okusa.

V spremnem besedilu k razstavi ste zapisali, da se je Plečnik Le Corbusiera bal in da ga je menda celo sovražil. Zakaj takšen odnos?
To sem prebral v knjigi Janka Omahna, Izpoved, kjer je eno od poglavij namenjeno prav odnosu Plečnika do Le Corbusiera. Po mojem gre za rivalstvo, kanček ljubosumja, pa tudi izgube dominacije in nadzora nad svojimi učenci.

Do druge svetovne vojne je v Le Corbusierovem ateljeju delalo okoli 100 arhitektov z vsega sveta; med njimi je kar devet Slovencev. Glede na majhnost Slovenije se to zdi veliko. Zakaj so se Slovenci odločali za delo pri Le Corbusieru in kako so se do tega mesta "dokopali"? Zakaj se niso odločali za prakso v Sloveniji tradicionalno bližjem nemškem okolju, ki je v tem času tudi veljalo za središče nastajanja sodobne in napredne arhitekt ure?
Odstotek slovenskih arhitektov pri Le Corbusieru je glede na velikost dvomilijonskega naroda največji med vsemi nacionalnostmi, ki jih srečamo v ateljeju na Rue de Sevres. Plečnikovi študenti so se odločili za izpopolnjevanje pri Le Corbusieru prav zaradi Plečnikove zagledanosti v preteklost in odklanjanja sodobnih tehnologij v arhitekturi. Bili so – kot mladi arhitekti – radoživi in vedoželjni in so hoteli izvedeti – iz prve roke – kaj se dogaja v sodobni arhitekturi.

Prav vsi so bili iz bogatejših družin, štipendije francoske vlade so bile na voljo od leta 1925, kar je posledica naslonitve Kraljevine Jugoslavije na Francijo in Anglijo, zmagovalke v prvi svetovni vojni. V tem novem političnem kontekstu je povsem razumljivo, da je francoska metropola bila bolj želeni cilj študijskih potovanj, čeprav so še vedno nekateri mladi arhitekti, kot so na primer Ivo Spinčič, Jože Mesar in Franc Novak, študirali na Dunaju. Kdo vse je kandidiral za francoske štipendije in ali je bila glede štipendij kakšna tekmovalnost, mi ni znano, saj ne vem, kje bi to izvedel.

Polona Balantič