Revija Acta carsologica oz. Krasoslovni zbornik je nagrajena za izjemen prispevek k razvoju slovenskega in svetovnega krasoslovja ter uveljavljanju slovenske znanosti v svetu, piše v obrazložitvi. Izhajati je začela pred 60 leti, ko so člani Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni v reviji poročali o svojem delu. Pozneje so se jim pridružili še drugi poznavalci krasa. Objavljali so ugotovitve raziskovanj notranjskega in primorskega krasa, Cerkniškega jezera z okolico, geološka kartiranja ozemlja med Postojno, Planino in Cerknico, študije jamskih sedimentov in drugo.

V osemdesetih in devetdesetih letih je revija pridobila ugled v mednarodni strokovni javnosti, v njej so začeli objavljati znanstveniki z vsega sveta. Danes je Acta Carsologica revija z mednarodno vsebino, mednarodnim značajem in mednarodnim uredniškim odborom. Med avtorji so vodilne svetovne avtoritete v krasoslovju in mednje se visoko uvrščajo slovenski strokovnjaki.

Za povezovanje slovenske in madžarske kulture
Urški Gallos namenjamo medaljo za zasluge za prispevek h kulturni izmenjavi slovenske in madžarske literature ter zbliževanju duhovnega prostora obeh sosednjih narodov. Že dolgo deluje v književnih krogih obeh držav in sodeluje pri snovanju slovenskih kulturnih prireditev na Madžarskem, hkrati pa išče priložnosti za boljšo prepoznavnost madžarske književnosti v Sloveniji, piše v obrazložitvi. Sodeluje pri organizaciji festivala Vilenica in skrbi, da je cenjen tudi na Madžarskem. V madžarščino je prevedla dela znamenitih slovenskih književnikov, za kar je prejela več nagrad, med drugim Lavrinovo diplomo za življenjsko delo. Za prevode Vitomila Zupana, Cirila Kosmača in Draga Jančarja v madžarščino je prejela nagrado založbe Evropa, za prevod radijske igre Milana Jesiha pa nagrado madžarskega radia.

Za neprecenljiv prispevek k skupnemu vedenju o slovenski preteklosti
Zaslužni profesor Ignacij Voje je nagrajen za življenjski prispevek k razvoju slovenskega zgodovinopisja in zasluge pri uveljavljanju ugleda Slovenije na kulturnem in znanstvenem področju. Zgodovinar spada med najuglednejša imena slovenskega zgodovinopisja. Njegov življenjski opus, v katerem se je posvetil srednjeveški in zgodnji novoveški zgodovini Slovenije in jugovzhodne Evrope, je neprecenljiv prispevek k skupnemu zgodovinskemu vedenju o slovenski preteklosti in njeni prepletenosti z zgodovino jugovzhodne Evrope. V svojem delu se je osredotočil predvsem na področji osmanske in dubrovniške zgodovine, proučeval je arhivske vire v katoliškem in pravoslavnem svetu ter kot edini slovenski zgodovinar tudi v turščini. Proučeval je tudi celjske grofe, piše v obrazložitvi medalje za zasluge.

Za utrjevanje slovenske identitete v Benečiji
Živa Gruden in Luigia Negro prejmeta odlikovanje za prispevek k utrjevanju slovenske identitete v Benečiji oziroma Reziji. Luigia Negro je nosilka slovenstva v Reziji, so zapisali v obrazložitvi. Že od leta 1990 deluje v Zvezi slovenskih kulturnih društev v Reziji, kjer daje pobude za različne kulturne prireditve, 14 let je bila predsednica kulturnega društva Rozajanski dum. Vodi društvo Muzej rezijanskih ljudi, piše članke za slovenske časopise v zamejstvu ter sodeluje pri pripravi slovenskih tedenskih radijskih oddaj, kot sta Te rozajanski glas in Okno na Benečijo. Skoraj desetletje je bila občinska svetovalka v Reziji, kjer je skrbela za občinsko knjižnico. Bila je tajnica krajevnega turističnega društva in kot pobudnica od leta 1991 tudi sodelavka v projektu Spoznati Rezijo. Od leta 2009 je predsednica slovenske krovne organizacije SKGZ za Videmsko pokrajino.

Živa Gruden je eden najvidnejših nosilnih stebrov slovenstva v Videmski pokrajini, so zapisali v obrazložitvi. Že od študentskih let preučuje etnografsko gradivo o Benečiji ter deluje v pomembnih manjšinskih ustanovah, ljubiteljski kulturi in organizacijah civilne družbe. Današnja živost slovenskega jezika v Benečiji je v veliki meri rezultat tudi njenega predanega petintridesetletnega dela. Izkazala se je s svojim pedagoškim, raziskovalnim, publicističnim, lektorskim in prevajalskim delom ter dosegla izjemne uspehe na področju izobraževanja, jezikovnega usposabljanja ter načrtovanja jezikovne, kulturne in socialne rasti slovenske narodne skupnosti.
Njeno ime je tesno povezano z Dvojezičnim šolskim središčem v Špetru, ki ga je uspešno vodila od zamisli in ustanovitve pa do leta 2014, ko se je upokojila. Leta 1984 je bilo ob odprtju Dvojezičnega šolskega središča v vrtec vpisanih le pet malčkov, danes pa v Središču delujejo vrtec ter osnovna in srednja šola. Dve leti po odprtju vrtca so začeli pouk v osnovni šoli, vsako leto z novim, višjim razredom. Sčasoma, ko se je šola številčno utrdila, je dobila tudi uradno priznanje in lahko sama izdaja spričevala. Vodenje edine šole v Videmski pokrajini, kjer poučujejo slovensko, za Živo Gruden ni bil le poklic, temveč poslanstvo, so še zapisali v obrazložitvu priznanja. Uspešno je premagovala organizacijske, prostorske, pravne in finančne težave. Bila je nezamenljiv steber v zahtevnem postopku priznavanja šole od ilegalne zasebne do redne šole. Uspeh, ki ga je dosegla šola, je dal Slovencem v Videmski pokrajini novo samozavest ter hkrati ustvaril trdne temelje za uveljavljanje slovenske kulturne in nacionalne identitete v prostoru, kjer se otroci že v šoli naučijo sprejemati različnost in spoštovati drugačnost. Z Dvojezičnim šolskim središčem so otroci iz Benečije prvič dobili možnost za slovensko izobraževanje. To je zgodovinski dosežek, za katerega Slovenci dolgujemo iskreno zahvalo globoko spoštovani in priljubljeni Živi Gruden, so zapisali.

Najboljša poznavalka koroških, štajerskih in panonskih narečij
Zinka Zorko je nagrajena za izjemen prispevek k slovenski dialektologiji in utrjevanje mednarodnega ugleda slavistike, so sporočili z urada predsednika republike. Zaslužna profesorica Univerze v Mariboru in redna članica SAZU je danes najboljša poznavalka slovenskih koroških, štajerskih in panonskih narečij in govorov. Sodi v generacijo slovenskih slavistov, ki so utrdili temelje slovenske dialektologije. Svoja raziskovanja je usmerila tudi na druga narečna območja. Pomembna novost so bile njene raziskave medsebojnega vpliva posameznih ravni narečij v stiku s knjižno normo ter nemščino, madžarščino in hrvaško kajkavščino v 19. in 20. stoletju. Njeno delo je najboljši prikaz vitalnosti slovenske znanosti, ki odmeva tudi v mednarodnem prostoru, obenem pa dokaz enakovrednosti slovenščine kot jezika svetovne znanosti, so zapisali v obrazložitvi odlikovanja.