Običajno so marmorna tla, ki so jih med 14. in 16. stoletjem izdelali številni vodilni sienski ter drugi umetniki, za javnost odkrita šest do deset tednov. Prav zdaj je pravi trenutek za ogled, saj bo pod, ki je sicer zakrit z ivernimi ploščami, odkrit do 24. oktobra.
Pod, ki ga je slavni umetnik in zgodovinar Giorgio Vasari opisal kot 'najlepšega in najveličastnejšega, kar jih je kdaj bilo', sestavlja 56 plošč različnih velikosti. Najstarejši prizor sklopa je verjetno Fortunino kolo, položen leta 1372 in restavriran 1864, izdelan še v t. i. graffito tehniki. Poznejši prizori so izdelani v tehniki intarzije iz značilne toskanske barvne kombinacije črnega, belega, zelenega, rdečega in modrega marmorja.
Dobro ohranjene plošče poda
Na podu katedrale so uprizorjene alegorije, kreposti in starozavezni prizori, številni so še vedno ohranjeni v prvotnem stanju. Plošče za tla osrednje sakralne arhitekture Siene so prispevali domači mojstri, kot so Sassetta, Domenico di Bartolo, Matteo di Giovanni, Domenico Beccafumi, povabili pa so jih tudi z drugih koncev, na primer umbrijskega umetnika Pinturicchia.
Domenico Beccafumi (1486-1551) je bil verjetno najslavnejši sienski mojster svojega časa. S kartoni za prizore poda se je ukvarjal vse od 1518 do 1547. Njegovi so prizori Elijevega življenja, osem metrov dolg friz Mojzesa, ki izbija vodo iz skale, Mojzesa na gori Sinaj in Žrtvovanje Izaka, ki je tudi mojstrov zadnji doprinos h kompleksni zasnovi poda.
Že tradicionalno je september tisti mesec, ko odkrijejo prizore poda, ogledati pa si je mogoče intarzije pod kupolo katedrale in prostore v bližini oltarja ter v prečni ladji. Večina prizorov je pravokotnega formata, izjema so tisti v transeptu, ki so šesterokotne in rombaste oblike.
To je bil čas, ko so italijanske mestne države med seboj tekmovale v vsem, kar se je tekmovati dalo, najraje v likovnih in arhitekturnih dosežkih. Posamezna mesta svoje moči in bogastva niso dokazovala le v bitkah, ampak tudi v tem, kje bodo postavili veličastnejšo mestno hišo, kje se lahko pohvalijo z bolj monumentalno katedralo. Toskana je bila že v poznem srednjem veku ena izmed pomembnih umetniških dežel, prav tam se je ta prva začela prevešati v nov slog, novo dobo, ki ji zgodovina umetnosti pravi renesansa.
Ambicije Sienčanov - na realna tla jih postavijo Florentinci
Če je marmorni pod renesančen, sodi sienska stolnica pretežno še v dobo gotike. Graditi so jo začeli tam nekje leta 1215 in jo gradili nekje do leta 1263. Tloris stavbe kaže triladijsko baziliko z gotskim križnorebrastim obokom - kot vzor je sicer arhitektom duoma služila bližnja cistercijanska opatija San Galgano, ki je danes že v ruševinah. Poleg tridelno členjenega pročelja pa je prepoznavna polihromirana marmorna gradnja v notranjščini.
Siena je tekmovala s Piso in njeno romansko stolnico, kar se kaže v dvanajsterokotni kupoli, tekmovalni duh pa je zameglil potrebo po previdnosti pri povečanju stavbe, ker so to postavili na viseč teren. Leta 1339 so se odločili, da jo vseeno povečajo. Na pomoč so poklicali mojstre iz Firenc, ki so sienske ambicije prizemljili z opozorilom, da je obok nove glavne ladje pretežek. Trmaste sienske oblasti so nalogo zaupale Landu di Pietru, ki pa statičnim težavam ni bil kos. Posebej impozantno je pročelje katedrale, ki s tridelnim členjenjem s trikotnimi zaključki posnema obliko triptiha, in je eno najbolj prepoznavnih podob Siene.