Z mislijo na njeno idejno in kulturno podstat se o moderni Evropi sicer pogosto govori kot o krščanski Evropi, vendar zaradi visoke stopnje ateizma in dejstva, da je sodobna Evropa kulturno in religiozno vse prej kot popolnoma krščanska, se velja v iskanju vzorov za novo družbo, ki ne bo porajala anomalij, iz katerih izidejo velike krize, ozreti v Staro Grčijo in k njenim idealom. Nenazadnje je tudi Aristotelova misel, ki se je vključevala v etiko zlatega obdobja starogrške civilizacije (klasično obdobje atenske demokracije), našla svojo pot v krščanski korpus vrednot, najbolje predstavljen s seznamom sedmih smrtnih grehov, katerega prvi osnutek je v krščanskem kontekstu (tedaj je seznam obsegal še osem grehov) v četrtem stoletju 'zamesil' Evagarij Pontski.

Evagarij Pontski, ki je svoj seznam dognal v odmaknjeni puščavi, je zapisal: „Osem je generičnih misli, ki zaobsegajo vse ostale: prva je požrešnost, nato pride pohota, tretja je skopost, četrta žalost, peta jeza, šesta brezvoljnost (acedia), sedma nečimrnost (vana gloria) in osma napuh. Ali te misli begajo dušo ali ne, to ni odvisno od nas; toda ali se v nje j mudijo ali ne, ali sprožijo strasti ali ne, to pa je odvisno od nas.“ (citat v Dolar, Mladen: O skoposti)

Od tezavratorja do mednarodnega finančnika
Ta ista krščanska tradicija, ki je sicer kot vrhovno krepost izločila humilitas, ponižnost, in ki je kot enega od vzvodov harmonične družbe propagirala tudi caritas, dobrotljivost oziroma usmiljenje, pa je v svojem civilizacijskem razvoju v smeri sodobnega globalnega kapitalizma porodila tudi figuro velikega tezavratorja, skopuha, ki ljubi le dotik svojih novcev in ki je neke vrste agent prvobitne akumulacije kapitala, potrebnega za zagon velikopoteznega poslovanja v mednarodnem finančnem sistemu. Ključna cezura je bil kalvinizem, ki ni več tako strogo upošteval starozavezne prepovedi o posojanju denarja bratu oziroma pripadniku iste skupnosti (v zvezi s to temo bi bila na tem mestu ustrezna daljša zastranitev na temo vloge Judov kot posojevalcev in 'izkoriščevalcev, ki to kot ne-brati kristjanom lahko postanejo) in je tako skupaj s svojo delovno etiko kataliziral razvoj kapitalizma, sistema, ki nas trenutno tako 'muči', pa se krščanstvo neposredno vključi tudi v sedanjo krizo.

Umetnost naj nastane pred državo
Vsaka kriza je izhodišče za postavljanje temeljev nove družbe, vendar pa, kot nas uči tudi Aristotel, razmislek o organizaciji države ni prvo, o čemer naj razmišlja človek, ki se je ravno izognil smrti v takšni ali drugačni kataklizmi. Kot piše v delu O filozofiji, morajo preživeli najprej odkriti elementarna sredstva preživetja, zatem morajo znova najti umetnosti, ki olepšujejo življenja, in šele v tretjem stadiju organizirati državo. Z mislijo na tiste, ki so ubežali Devkalionovemu potopu (Devkalion ima v grški mitologiji podobno vlogo kot Noe v krščanski), je Aristotel tako zapisal, da so šele v tretji fazi "usmerili pozornost na organizacijo pólis: iznašli so zakone in vse vezi, ki združujejo dele mestne države, in dali tej iznajdbi ime modrost." (Vernant, Jean-Pierre: Začetki grške misli)

Sōphrosýnē ali vrlina prave sredine
Vendar pa je treba poudariti, da elementarna sredstva preživetja vključujejo tudi etiko in moralne nazore, katerih krona je v obdobju klasične Grčije sōphrosýnē ali vrlina prave sredine. Ta nova modrost, ki je zapovedovala zmernost, sorazmerje in pravo mero, je bila neke vrste buržoazni aspekt, vodilo srednjega razreda, ki je v atenski demokraciji vzpostavljal ravnotežje med skrajnostma manjšine bogatašev, ki hočejo vse obdržati, in množice siromakov, ki hočejo vse dobiti. Sōphrosýnē je pot do preprečevanja prevratniškega duha 'hudobnežev' in nevzdržnosti bogatih in tako, kot piše Vernant, "udejanji harmonično in soglasno mestno državo, v kateri si bogatejši ne želijo čedalje več, temveč odstopajo revnim, česar ne potrebujejo, in v kateri se množica ne vzdiguje k uporu, pač pa se je pripravljena podrediti tistim, ki so boljši in imajo zato po pravici več."

Posluh za tistega, ki ve več
Čas je danes zares drugačen in nikoli več se verjetno ne bomo zbirali na mestnem trgu, da bi vsi skupaj določili usmeritve za vodenje države, vendar pa bi morda prav zaradi zadnje zgoraj napisane misli, da se je posameznik prostovoljno pripravljen podrediti tistim, ki znajo kaj bolje od njega in ki vedo več kot on, veljalo večkrat vzeti v roke čtivo Starih Grkov. V tem času, ko nam predvsem mediji nenehno pridigajo o tem, da o svojem življenju odločamo le sami, v istem hipu pa nam natrosijo polno mero nasvetov za srečnejše življenje in z zapisovanjem (pre)mnogih 'modrosti' tudi rušijo zaupanje v pravo strokovnost in znanost, je ravno misel o nujnosti spoštovanja boljših in modrejših vredna posluha. Harmonija v družbi namreč ne pomeni le enakih pravic za vse, ampak tudi nujnost, da se zagotovi premoč boljšega nad slabšim, ta nauk pa se zaradi velikih političnih tragedij 20. stoletja prepogosto napačno povezuje s totalitarizmom.

A v časih izkopavanja iz krize bo potrebno prisluhniti ravno boljšim in modrejšim, v zasebnem življenju pa morda vpeljati nekaj načel, ki so izhajala iz tradicionalnega starogrškega bojevniškega aspekta: "Vrlina je plod dolgotrajne in naporne áskēsis, trde in stroge discipline, maléte; doseči jo je mogoče prek epiméleia, budnega nadzorovanja samega sebe, nenehno čuječe pozornosti, ki naj pomaga uiti skušnjavam ugodja, hedoné, miku mehkužnosti in čutnosti, malakía in tryphé, in raje izbrati življenje, ki bi bilo v celoti posvečeno pónos, napornemu trudu."

Polona Balantič