Tako so osrednjo težavo neodvisne kulturno-umetniškega prizorišča definirali zbrani na pogovoru Borci vseh front, združimo se! v organizaciji Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti. In čeprav so pogovor o možnostih solidarnosti in združevanja samostojnih ustvarjalcev v kulturi, ki jih politični ukrepi, finančni rezi in ignoriranje civilnega dialoga v polju kulturne politike potiskajo v dodatno prekarizacijo ter socialno in družbeno marginalizacijo, načrtovali že dolgo, je "mirni protest", ki je želel premisliti tudi možnosti za oblikovanje kolektivne akcije različnih akterjev "za zagotovitev socialnih pravic vsem prekernim delavcem, ki nimajo ustrezno urejenih socialnih pravic, a s svojim delom prispevajo k zagotavljanju javnega dobrega", potekal prav v času, ko so demonstracije pred parlamentom postajale vedno bolj nasilne.
Samozaposlene v kulturi in nevladne organizacije je moderatorka pogovora Jedrt Jež Furlan uvodoma označila kot "maso prihodnosti", saj zdajšnji ukrepi vodijo v vse večjo skupino tistih brez rednih zaposlitev. Linije "nenehno potapljajočega se Titanika" so letos potekale v smeri spremembe uredbe o samozaposlenih, ukinjanju in nenadnem spreminjanju razpisov, zmanjšanju plač v javnem sektorju, zmanjšanemu prispevku za RTV, ob številnih rezih pa minister nonšalantno ugotavlja, da kultura niti ne prispeva davkov v državo.

Merljiva vrednost in nemerljiva vrednota
In čeprav ima vsak minister za kulturo kakšnega vazala, ki ugotovi, da umetnik najbolje dela, ko je lačen, kot je povedal umetniški vodja galerije Kapelica in član Asociacije Jurij Krpan, umetnost in kultura pa se nenehno spopadata z očitki 'zgolj stroška', so takšna mnenja že ovrgle študije o ekonomskih učinkih kulture. Ekonomist Andrej Srakar je navedel dve; študija ministrstva za kulturo iz leta 2003 je pokazala, da ima kultura multiplikator, primerljiv drugim dejavnostim, študija Ivanke Zakotnik z Urada za makroekonomske analize in razvoj iz leta 2008 pa, da ima kultura celo večji multiplikator kot katera koli druga javna dejavnost. Te študije so sicer prejele več kritik, a na kulturo ne moremo gledamo zgolj z vidika ekonomskih kriterijev, kar je izpostavila tudi Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker, ki po njihovih izračunih v BDP prispeva več, kot prejme državnega denarja, poleg tega pa omogoča delo precejšnjemu številu samozaposlenih.
Varčevanje z javnimi dobrinami
Tudi ekonomisti niso poenoteni glede stališča do varčevanja, je povedal predavatelj na ekonomski fakulteti Aleksandar Kešeljević, in predvsem – med tistimi, ki kulturo, zdravstvo, socialo oz. celotni javni sektor razumejo kot nepotreben strošek, in tistimi, ki razumejo, da tudi kultura prispeva v BDP, dialoga ni. "Običajno se jemlje tistim, ki imajo najslabšo možnost povezovanja in organizacije, zato je močan sindikat edina močna opozicija".

Da so največji rezi usmerjeni prav na področja refleksije, idej, alternativnih pogledov, področja, ki dopuščajo misliti drugače, kot teče dominantna misel ali politična opcija - umetnost in kulturo, izobraževanje in znanost - je nenavadna odločitev, je opozoril Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, ki meni, da je plodovitejši pogled pristopa h krizi tisti, ki so ga zavzele tiste države, ki so prav omenjena področja izvzele varčevalnim posegom.
Premalo solidarnosti med zaposlenimi in samozaposlenimi
Kot je opozorila Irena Pivka z zavoda CONA, je težava predvsem v neenakomerni razporeditvi finančnih rezov po kulturnih sektorjih, premalo pa se upoštevajo tudi velike razlike v organiziranosti dela na področju kulture med zaposlenimi in samozaposlenimi. Nujnost osnovne solidarnosti med zaposlenimi in samozaposlenimi na področju kulture je poudaril tudi Matjaž Zupančič, dramatik, režiser, pedagog in član Nacionalnega sveta za kulturo, saj se le skupaj lahko uprejo varčevalnim ukrepom na področju umetnosti in kulture. Umetnost v tako majhni državi ne more obstajati brez pomoči države, začetni napad pa meri predvsem na najranljivejšo in najšibkejšo skupino samozaposlenih.
Heterogenost ekstremnih prekernih delavcev
Samozaposleni so po besedah Jurija Krpana, člana Asociacije, ki vzpostavlja vezni člen med samozaposlenimi v kulturi in neodvisnimi organizacijami ter ministrstvom in drugimi državnimi institucijami, neprestano podvrženi popolni negotovosti, nestabilnosti in nenehnemu dokazovanju, da bi zadostili pravnim postopkom in merilom. Asociacija si kontinuirano praizadeva vzpostavljati mehanizme in procedure, ki bi samozaposlenim na področju kulture omogočali ustrezne pogoje za delo in preživetje, odzivnost državnih teles pa je različna. Kot je izpostavil, morajo nenehno opominjati, da so "oni tam zaradi nas, ne obratno", pogost odziv pa je, da se ne morejo pogovarjati z člani Asociacije, ker bi bili ti "v prednosti pred drugimi". A pred katerimi drugimi? Umetniška scena ni homogen topos, ki bi lahko vzpostavil reprezentančno organizacijo. Samozaposleni so po definiciji razdrobljena skupina.

Delo v umetnosti je prototipne narave in ustvarjalcem je predvsem treba zagotoviti pogoje, ki omogočajo kreativnost, raznovrstnost in dinamiko. Ustrezni pogoji za delo so različni za različne akterje in se tudi spreminjajo. Samozaposleni v kulturi in neodvisne organizacije pa še vedno nosijo stigmo alternative 80., ko so začeli iskati neutečene poti zunaj javnih zavodov in začeli ustanavljati neinstitucionalne organizacijske oblike, a tudi z novo državo tranzicijskega momenta v kulturi ni bilo. Še vedno se gibamo znotraj industrijskih vzorcev, kjer se odločitve aplicirajo od zgoraj navzdol, brez prilagajanja na spremenjene okoliščine in potrebe. Samozaposleni na področju kulture so v nasprotju z zaposlenimi v javnih kulturnih zavodih na kapitalističnem trgu in brez zakonske zaščite. To si zaradi majhnega števila težko izborijo, brez kritične mase pa je težko nastopati proti pozicijam moči. Samozaposleni so tako nestabilni v vseh pogledih, da si s sindikati ne morejo pomagati, pravi Krpan. Ker gre za ekstremno prekerne delavce, ki predstavljajo grožnjo poskusom urejenih razmerij v družbi, niti sindikati niso dopustili vključitve nekaterih naših predlogov v zakon, dodaja. Kljub temu Asociacija vztraja pri dialogu, oblikovanju predlogov pri reševanju zakonskih vprašanj in različnih zahtevah, kot so na primer ustrezno izvedeni razpisi do ustreznega roka, objavljeni zneski, peticije ipd.
Močna organizacija je nujna, a sindikati ne vedo, kako vključiti samozaposlene v kulturi.
Na vprašanje, kako samozaposlene v kulturi vključiti v sindikate, se je odzval tudi Branimir Štrukelj, ki pravi, da je trenutno meja sindikatov pri organizaciji zaposlenih v javnih institucijah, kako vključiti prekerne samozaposlene, pa ne ve, saj ti nimajo predvidljivega načina, kako prodajati svoje delo. Sindikati, ki so nastali v kontekstu zgodnjega kapitalizma – kapitalizma industrijske dobe 2. polovice 19. stoletja -, se s prekernim delom postindustrijske dobe ne znajo spopasti. Kljub temu meni, da si lahko le s soglasjem in solidarnostjo izborimo drugačen položaj, zato povezovanje v dovolj močno organizacijo, ki se lahko enotno za vse pogaja o pogojih in ceni dela ter tako zagotovi varnost, vidi kot nujno rešitev. Le tako lahko omogočiš, da ni delodajalec tisti, ki določa ceno ali poišče nekoga, ki bo delo opravil ceneje. Vprašanje pa je, ali so sindikati po svoji strukturi sploh sposobni preseči tradicionalni odnos delodajalca in delavca. Banalna težava, ki se pojavlja pri vključitvi samozaposlenih v sindikat, je že članarina, saj so to skupine, ki imajo manj predvidljiv finančni tok.
Zaradi razdrobljenosti in raznolikosti se samozaposleni niti ne zmorejo dogovoriti za enotno stališče. Samozaposleni je tudi delodajalec in je tako sam s sabo v nasprotju, kar predstavlja veliko pravno težavo, saj ga v zakon ga ne moreš vpeljati kot delavca, ker je sam sebe zaposlil. A kamermani v Hollywoodu na primer sploh ne morejo dobiti dela, če niso vključeni v sindikat. Najprej je potrebna solidarnost med sabo, da lahko nato prisiliš druge, da so solidarni s tabo. Cena zlahka drsi navzdol in vedno se najdejo ljudje, ki so pripravljeni delati za še manjši honorar.

Kot je povedal Denis Miklavčič, je status samozaposlenih, po katerem je posameznik tako delavec kot svoj lastni delodajalec, anomalija, nastala pri vzpostavljanju pravne podlage leta 1994, ko je država morala dobiti podlago za plačevanja prispevkov delodajalcev. V Zahodni Evropi so samozaposleni večinoma priznani kot delavci brez delodajalca. Na Danskem tako skoraj nihče na področju kulture ni zaposlen, so pa vsi člani sindikata, s čimer izkazujejo interes, da jih nekdo zastopa. Podpisujejo kolektivne pogodbe z uporabnikom storitve in nihče ne sme spustiti cene, saj s tem poruši sistem, najemniku dela pa ta zagotavlja, da bo dobil kakovostno opravljeno delo.

Horizontalno sodelovanje narekuje narava sodobne umetnosti
Direktorica Moderne galerije in Muzeja sodobnih umetnosti Zdenka Badovinac je povedala, da je njihov zavod zelo odprt za horizontalno sodelovanje, mednarodno in lokalno povezovanje z nevladnimi in manjšimi organizacijami in posamezniki, saj s temi občutijo tudi večjo sorodnost. K temu vodi narava sodobne umetnosti, ki se odpira socialnemu in se ukvarja z živimi stvarmi ter umetnosti ne razume zgolj skozi umetniški objekt. Njihova institucija v skladu z evropskimi smernicami poudarja produkcijo znanja pred produkcijo razstav in "znanje od spodaj". Če se institucija povezuje na horizontalni ravni, pa to privede tudi do redefinicije vertikalnega, saj se spreminja tudi institucija sama. Poleg povezovanja in gojenja sinergij med institucionalno in neodvisno kulturo Zdenka Badovinac predlaga razmislek o zasebnemu kapitalu - namesto da se vedno pogovarjamo le o odnosu kultura - država, bi morali pritisniti na državo, da vzpostavi mehanizme, ki bi omogočali drugačno ekonomijo. Umetnostni trg pri nas ne obstaja, ukrepi pa se izvajajo brez ustrezne analize situacije, v kateri živimo.
Nika Arhar