Oglas
Škofjeloški pasijon je treba omeniti tudi v zvezi z zgodovinsko knjižnico, saj ta hrani tudi izvirni rokopis Škofjeloškega pasijona Romualda Marušiča oziroma Romualda Štanderškega. Gre za dragoceni rokopis skoraj izključno v slovenskem jeziku, po katerem so v Škofji Loki od leta 1721 uprizarjali spokorno procesijo. Poleg rokopisa škofjeloškega pasijona obsega škofjeloški zgodovinski knjižni fond še več kot 5.000 knjig, natisnjenih od iznajdbe tiska do leta 1.800, ter okoli 25.000 knjig iz obdobja po letu 1.800. V zvezi s prvo skupino velja še posebej omeniti 21 dragocenih inkunabul.
Razstava o škofjeloškem pasijonu
Ob knjižnici so v prizidku kapucinskega samostana uredili tudi prostore, v katerih bo na ogled stalna razstava o škofjeloškem pasijonu, katerega avtor je živel v tem samostanu. Tako bo v eni sobi na ogled video na temo pasijona, v drugi bodo s temo pasijona povezani bakreni reliefi, v tretji pa bo predstavljen celotni pasijon. Ob odprtju prenovljenih prostorov so v samostanu predstavili tudi knjigo patra Metoda Benedika Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane v Škofji Loki. V knjigi je predstavljenih 300 let obstoja samostana.
Namenimo še nekaj besed najbolj znamenitemu besedilu iz škofjeloške zgodovinske zbirke. Škofjeloški pasijon, zapisan na 43 listih oziroma na 80 straneh, je najpomembnejša in edina v besedilu ohranjena pasijonska procesija iz svojega časa. Namen pasjonskih uprizoritev je bil, gledalce seznaniti s Kristusovim trpljenjem in jih tako spreobrniti v življenje brez greha, kar so storile nekatere svetopisemske osebe, ki so živele v duhu besed Izaka iz Sirije: "To življenje ti je bilo dano, da se spokoriš. Ne zapravi ga z ukvarjanjem z ničevostmi."
Pomembno delo slovenske baročne književnosti
Škofjeloški pasijon velja za najstarejše celovito slovensko dramsko besedilo in se tako kot večina pasijonskih iger, ki so se uveljavile posebej po 14. stoletju, zgleduje po tirolskih vzorih. Pasijonska igra Romualda Štanderškega je posebnega pomena tudi za genezo slovenskega slovstva. Poleg pridig J. Basarja, Janeza Svetokriškega in Rogerija Ljubljanskega namreč velja za najpomembnejše delo slovenske baročne književnosti. Pasijon je doživel tudi več priredb za statično produkcijo na odru; Od leta 1999 pa v Škofji Loki uprizarjajo gledališko-etnološko rekonstrukcijo pasijona, v kateri v 20 prizorih nastopa okoli 640 ljudi, od tega 80 konjenikov.
Sliši se veliko, a je še vedno malo v primerjavi z ogromno produkcijo najznamenitejših pasijonskih iger, ki jih vsakih deset let uprizorijo v bavarskem Oberammergauu. Tradicija tega pasijona sega v leto 1634, zanj pa je značilno, da pri njem sodeluje prek 2.000 igralcev, pevcev, glasbenikov in tehnikov, ki so vsi po vrsti domačini. Predstava slovi po svojih tableaux vivants, vozovih, na katerih so predstavljeni različni prizori iz Stare zaveze. Oberammergauuski pasijon bodo naslednjič uprizorili leta 2010.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje