Gledališče v grškem Epidavru, ki je bilo zgrajeno v 4. stol. p.n.št., že več stoletij priteguje množice obiskovalcev s svojo popolno akustiko, ki omogoča, da je še danes mogoče enako dobro spremljati predstave tudi v zadnjih vrstah, ki so 60 metrov oddaljene od odra. Po prepričanju znanstvenikov z Univerze v Atlanti so Grki tako akustiko dosegli z razporeditvijo vrst kamnitih sedežev.

Kako so slišali tisti v zadnjih vrstah
Nico Declercq in Cindy Dekeyser s Tehniške univerze Georgia v Atlanti sta v reviji Nature razkrila svojo tezo, da je konstrukcija gledališča zasnovana tako, da deluje kot akustični filter, ki odstrani nizkofrekvenčne zvoke, kot so šumi v ozadju, in prepušča le visokofrekvenčne zvoke, kot so glasovi nastopajočih.

Sreča ali raziskave?
Ni jasno, ali je Grkom ta dosežek uspel po naključju ali pa je bil do potankosti premišljen. Kakorkoli že, Grki in Rimljani so se, kot nam sporoča Vitruvij, zavedali te posebnosti gledališča v Epidavru, saj so nato tudi pri drugih gledališčih ponavljali njegovo obliko.

Nekateri menijo, da je treba razlog za izjemno dobro akustiko iskati v vetru, ki piha od odra proti občinstvu, ali pa v uporabi mask v antičnem gledališču, vendar pa nam to ne pojasni, zakaj je še danes tako dobra akustika tudi, kadar veter ne piha, piše Declercq.

Skrivnostni zvočni filter
Kot zatrjujeta znanstvenika, je razlog za odlično akustiko način, kako se zvok odbija od neravnih površin. Že dalj časa je znano, da je mogoče zvočne valove filtrirati in nekatere frekvence ojačati. Znanstvenika sta izračunala, da vrste kamnitih sedežev v gledališču odbijajo zvok, pri čemer moč zvoka pri frekvencah pod 500 hertzov slabi.

Večina zvokov znotraj in zunaj gledališča je bila verjetno nizkofrekvenčnih, denimo, šum drevesnih krošenj ali šumi, ki jih je povzročalo občinstvo. S filtriranjem nizkofrekvenčnih zvokov so bili poudarjeni glasovi igralcev, čeprav je težko natančno izračunati, koliko je na zvok vplivala prisotnost občinstva, pravita znanstvenika.