Predavanje z naslovom Zakaj se je vredno boriti za Wagnerja? je povezano z izdajo čitanke Začeti od začetka, kar tudi pomeni, da je potekalo v sklopu programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjiga. V svojem razmišljanju je Žižek izhajal iz postmodernistične uprizoritve prvega dela tetralogije Wagnerjevega Nibelunškega prstana: Rensko zlato v izvedbi danskega kraljevega gledališča in opere v Köbenhavnu leta 2006, predvsem pa se je osredotočil na vprašanji, v čem sta težava in rešitev Wagnerja.

Izklesano telo kot rensko zlato
Po uvodnem delu predavanja so omenjeno opero tudi predvajali in, kot je povedal Žižek, bili priča najbolj enigmatični in emancipatorni glasbeni drami nemškega skladatelja, ki je v času njenega ustvarjanj še sledil pravilom libreta in skladanja. Žižek se je ustavil pri simbolu zlata kot Wagnerjevem izvirnem vrednostnem elementu, ki ga je režiser postavitve Kasper Bech Holten poosebil v izklesanem telesu golega plavalca, obsijanega z zlato lučjo, v čemer Žižek ne vidi nobenega pomena. Kot je povzel, je bil najbrž tudi Wagner sam neodločen glede razvoja in prikaza nekaterih dogodkov v operi. Čeprav je Rensko zlato na koncu Nibelunškega prstana vrnjeno nazaj v Ren in bi se lahko življenje nadaljevalo, junaki opere, bogovi Valhale, kljub temu umrejo.

Wagnerjevo prijateljstvo izkoriščevalske narave
Predavatelj je izpostavil tudi osrednjo sodobno problematiko Wagnerjevih opernih del in njihovo povezavo z nemško nacistično ideologijo in protisemitizmom. Žižek pravi, da v primerjavi z italijanskima skladateljema Verdijem in Puccinijem Wagnerju ni mogoče očitati ideološkega poveličevanja lastne nacije in nestrpne protisemitske drže. Puccini je po Žižkovih besedah še iz sanatorija v Švici, kjer je preživel zadnje mesece svojega življenja, zavzeto pisal spodbudna pisma fašističnemu vodji Mussoliniju, medtem ko Wagner, kljub prijateljevanju z bavarskim kraljem Ludvikom II., ni deloval po političnih agendah, njegovo izkoriščevalsko prijateljstvo pa je bilo zgolj zasebne narave. Žižek je še opomnil, da je bil Wagnerjev sin Siegfried odkrito homoseksualno usmerjen, kar se nikakor ne ujema z nacistično enačbo o skladateljevem poveličevanju arijske rase in z njo povezane skandinavske mitologije.

Pozitivna figura trpečega Žida
Poleg tega je Žižek zanikal tudi Wagnerjevo neposredno poveličevanje poganske mitologije, ki jo je Hitlerjeva Nemčija posvojila in ponemčila po letu 1930. Dejal je, da Wagnerjeve opere deset let pred ali deset let po tem, ko je Hitlerjeva stranka prevzela oblast v Nemčiji, niso bile nikoli zares priljubljene. V tem duhu je izpostavil tudi Wagnerjevo "pozitivno osrednjo figuro trpečega Žida", ki jo ima v glasbeni drami Rensko zlato opeharjeni škrat: "Karikatura bledega, pohlepnega, mrkega in preveč mastrubirajočega Žida v podobah obskurnih škratov Albericha in njegovega pomočnika Mima je enoznačna ter se brez izjeme izkaže za komični avtoportret skladatelja, ne pa kot blatenje Judov," je sklenil filozof.

Smisel življenja: ljubezen
Prav tako Žižek meni, da je Wagner upravičeno manipuliral z evropsko mitologijo, saj jo skozi celoten Nibelunški prstan uporablja kot orodje za iskanje odgovora na vprašanje, kaj je smisel življenja. Wagnerjev končni odgovor se v krščanskem duhu glasi, da je to ljubezen, kar filozof razloži s členitvijo na tri ravni.

Estetska raven je čutna in čustvena ljubezen med dvema junakoma, ki odnos izolirata od ostalega sveta in ostaneta skupaj do konca svojih dni. Lubezenska raven je izražena v družbenem okviru varnosti in medsebojne podpore, ki ju določajo okviri družbenih zakonov. Nazadnje ostane še fiksacija razočaranja nad ljubeznijo in posledično njeno radikalno zanikanje. V primeru Nibelunškega prstana je junaško odrekanje ljubezni dopolnjeno s fenomenom dostojanstvene smrti nesmrtnih bogov, meni Žižek.

Ob bok gledališkim velikanom
Prava ljubezen, ki ostane zunaj okvirov družbe in časa, je po Žižku tista, ki je žrtvovana. Oseba sama sebi odreče izpolnjeno ljubezen ter se žrtvuje in trpi za blaginjo tistih, ki jo zaničujejo, za višji cilj. Tudi umetnost deluje - po Žižku - v podobnih okvirih; nadčasovna umetnost je tista, ki kaže dejansko stanje družbe takrat in danes, ne obratno. To je po Žižkovem mnenju poleg Homerja in Shakespearja dosegel tudi Wagner.