Med zakladi, ki so jih od konca 19. stoletja pa do 40. let 20. stoletja zbrali pripadniki družin Bright, Thompson in Yates, se pod zaporedno številko 11 skriva tudi misal (liturgična knjiga, v kateri so besedila za maše), iluminiran rokopis na pergamentu, ki datira med letoma 1430 in 1435. Dražbena hiša je rokopisu napovedovala izkupiček od 500 tisoč do 800 tisoč funtov (od 620 tisoč do 992 tisoč evrov). In zdaj je že znano: misal je bil prodan za 1,082,500 funtov (milijon in 352 tisoč evrov)

Rokopis je bil v lasti botanika, zbiralca in kulturnega zgodovinarja Jožefa Erberga Kalasanca (1771-1843), v Ljubljani rojenega barona z Dola pri Ljubljani, ki je imel ogromno knjižnico (in vrt, ki je veljal za "Versailles Kranjske"). V svojo zbirko je vložil velike količine denarja, saj je imel namen napisati literarno, kulturno in politično zgodovino dežele Kranjske. (Delo Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, ki je danes za nas pomemben vir podatkov o slovenski literaturi in umetnosti do leta 1825, je zasnoval dvodelno: v prvem delu obravnava literaturo, ki je izšla na področju Kranjske, v drugem pa literaturo, ki je izšla na preostalem slovensko govorečem območju. Kalasancu je bil v veliko pomoč baron Žiga Zois.)

"Pomembni rokopisi v tujino odtekajo vsak dan"
O tem, zakaj je mašna knjiga iz njegove zbirke za Slovence pomembna, smo dan pred dražbo povprašali ddr. Natašo Golob, umetnostno zgodovinarko s Filozofske fakultete in strokovnjakinjo za srednjeveško umetnost. "Če bi bili na dražbi Brižinski spomeniki, kaj bi rekli? Da gre za slovensko kulturno dediščino? No, pa smo tam. Stvar je taka: Slovenci smo izgubili 99 odstotkov naše srednjeveške pisne dediščine. V Sloveniji imamo 160 rokopisov, v tujini pa za zdaj poznamo 600 odkritih rokopisov. Vsako leto je prodanih nekaj rokopisov, ki so bili svoje čase v slovenskih proveniencah, in ti potem izginejo neznano kam."

Vrhunski iluminator
"Rokopis je okrasil znameniti knjižni slikar z Dunaja, isti, ki je delal tudi za cesarski dvor Albrehta V., torej za sam vrh habsburške dinastije," opozarja Golobova. Dekorativni slog anonimnega iluminatorja je v tem delu primerljiv z okrasitvijo slavnega Albrehtovega molitvenika, trofejo vsakega zbiralca knjig.

V rokopisu je mogoče najti zgodovinske notice o Kalasancu Erbergu in dolski biblioteki. "Preprosto ne vem, kdo je lahko tako brezbrižen do svojih kulturnih in intelektualnih korenin," je zgrožena Golobova. "Velik del Kalasancove knjižnice je danes raztresen po vsem svetu; žalostno je, da je treba iti v Berlin, v univerzitetno knjižnico v Giessnu ali pa v Hannover, da bi videli katerega izmed njih."

Se da še kaj rešiti?
Srž težave je v tem, je prepričana, da Slovenci ne znamo poskrbeti za pomembne spomenike, ki "so dajali žlahtnost našemu prostoru in odličnost našim mislecem". "Rokopis bo jutri najverjetneje prodan, saj očitno nihče v Sloveniji nima denarja, da bi se včlanil v Christie's ali Sothesby's in plačeval letno naročnino. Morda pa bi se vendarle lahko našla kakšna pot: da bi jutri denar založili in rokopis zavarovali s pomočjo našega veleposlaništva. Nakup bi bil gotovo eden najlepših rokopisov, kar jih je Slovenija kdaj imela." Z vprašanji o tem, ali so za prodajo sploh vedeli, in o morebitnem sodelovanju na dražbi smo se v redakciji obrnili tudi na ministrstvo za kulturo; na odgovore še čakamo.

Najpomembnejša knjižnica, ki smo jo Slovenci imeli v obdobju, o katerem je govor, je knjižnica grofov Celjskih, od katere pa se ni ohranilo skoraj nič, saj so jo najverjetneje prevzeli Habsburžani, razloži Golobova. "Danes samo po kapljicah zbiramo našo preteklost."

Če bi vsak Slovenec prispeval le evro ...
"Če bi jutri Francozom rekli, da je na prodaj kapela Sainte-Chapelle ali pa pariška katedrala, kakšen bi bil odziv? To je povsem ustrezna primerjava. Sama s svojo profesorsko plačo seveda ne morem pomagati, ključno pa se mi zdi vprašanje, ali bi bilo mogoče na vrat na nos najti nekoga, ki ima veselje do umetnosti in bi bil pripravljen založiti 30 ali 40 tisoč funtov; na pamet mi pade recimo ime Joca Pečečnika. Potem pa lahko priredimo vseslovensko akcijo in rokopis pripeljemo nazaj. Če bi vsak Slovenec odstopil en sam evro, bi jih imeli dva milijona, ne pa 30 tisoč!"

Ne le narod kmetov in tlačanov
Ko je kulturna dediščina enkrat izgubljena, poti nazaj ni. "Kaj bomo s tem rokopisom, če ga bo jutri kupil zbiralec iz Japonske? Ga bomo hodili gledat tja? Še do Berlina gremo težko!" Srž težave pa je po mnenju Golobove v pomanjkljivi narodovi zavesti. "Slovenci se moramo vprašati, ali smo se pripravljeni soočiti s tem, da sta bili naša kulturna in intelektualna zgodovina vrhunski. Šolstvo je v preteklih desetletjih naredilo veliko napak z dikcijo, da so bili Slovenci le kmetje in tlačani, ki so imeli tujerodno plemstvo in neko grozno Cerkev. To ni res! Kaj pa sploh vemo o literaturi, pesmih, igrah in plesih v slovenskem jeziku na dvoru grofov Celjskih? Zelo malo, pa še to samo, kar se je ohranilo v tujini."