Studio za krajinsko oblikovanje AKKA in oblikovalski biro studiobotas bosta s produkcijsko podporo Muzeja in galerij mesta Ljubljana ter njegovega direktorja, tokrat pa tudi komisarja slovenskega paviljona v beneški galeriji A + A in njeni okolici predstavila projekt All Shades of Green/Krajina – aktualna prostorska praksa. To bo projekt, ki povezuje in opozarja na točke sinergije arhitekture in krajinske arhitekture.

Arhitektura je celota postopkov prostorskega načrtovanja
"Dandanes, ko se govori o arhitekturi, se govori o prostorskem načrtovanju. Vedno bolj se poudarja, da je arhitektura izstopila iz ozkih graditeljskih okvirov in se ukvarja z vprašanji bivanja na splošno." Tako je eno izmed izhodišč za odločitev za sodelovanje na beneškem arhitekturnem bienalu podala Ana Kučan iz studia za krajinsko arhitekturo AKKA. Med drugim je izpostavila tudi pomen mestne krajine kot v več pogledih najbolj zapletene krajine za oblikovanje in vzdrževanje. Poudarila je tudi pomen odprtih urbanih prostorov kot tiste arhitekturno-urbanistične tipološke kategorije, v kateri tiči prihodnost oblikovanja mest.

S tem se je Kučanova tudi že navezala na bistvo letošnjega bienala, ki ga je prva ženska direktorica in nedavna Pritzkerjeva nagrajenka Kazuyo Sejima opredelila s stavkom Ljudje se srečujejo v arhitekturi. S tem je po Juriju Sadarju, predstavniku strokovne žirije, ki je izbirala slovensko predstavitev, tudi nakazala željo po projektih, ki nagovarjajo oblikovanje odnosa med posameznikom in arhitekturo ter, obratno, odnosa med arhitekturo in posameznikom. Gre za spraševanje, ali lahko arhitektura vzpostavi neke nove vrednote in pri tem novo pot nakaže tudi vključevanje krajinske arhitekture, katere načela kot načela (pre)oblikovanja zemeljskega površja sicer v zadnjih letih vedno pogosteje instrumentalizirajo tudi klasični arhitekti.

Krajinska arhitektura kot prostor mediacije
Prav poudarek pomena takšnih odprtih prostorov srečevanja je tudi ozadje sodelovanja producenta letošnje slovenske predstavitve v Benetkah Muzeja in galerij mesta Ljubljana ter studia AKKA, ki se je pravzaprav začelo že z lansko razstavo Krajina – prostorska praksa. Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana, zdaj pa tudi komisar slovenskega paviljona, je povedal, da se je njegova ustanova že dolgo ukvarjala z urbano strukturo in s težavami, ki nastajajo v tej strukturi. "Prav sedanji pomensko prostorski problemi, ki jih imata arhitektura in urbanizem, so nas spodbudili, da gremo v ta projekt, kjer skuša krajinska arhitektura zavzeti mediacijski, vmesni prostor, prostor posredovanja med antagonizmi človek-narava, zasebno-javno …" pravi Peršin, čigar mestni muzej je pravzaprav od prenove tudi sam nekakšen primer kreiranja novih prostorov, na katerih se prepleta več dejavnosti in več sfer občevanj.

Abstrahiranje oblikovane narave
Kako natančno bo predstavitev v slovenskem domicilu v galeriji A + A videti, nismo izvedeli. Prav tako tudi še nismo dobili nobene slike, s katero bi morda lahko dobili neko okvirno predstavo. Bo pa predstavitev multimedijska, z več posegi se bo širila čez veliko okno v sicer s prostorom skopi galeriji na uličico in na trg ob galeriji in njeno bistvo bo abstrakcija narave. Pravzaprav ne toliko narave same, kot pa abstrakcije ustvarjene narave, kakršna je vsaka 'lisa narave' v urbanem kontekstu. Najbolj poudarjene abstrakcije bodo zavzele niše galerijskega prostora, medtem ko bodo bolj odprti osrednji prostori predstavili načrtovalsko prakso biroja AKKA. Sicer pa naj postavitev ne bi bila statična. Boštjan Botas Kenda iz biroja studiobotas, ki bo oblikoval predstavitev gradiva, je tako napovedal, da bo projekt funkcioniral kot spremenljivka: "Kar bo vidno v prvi polovici, bo morda v drugi polovici vidno tudi drugače." Tako kot narava, tudi kadar je manipulirana po načrtu, 'v živo' spreminja svojo obliko, tako bo obliko spreminjal tudi slovenski paviljon.

Ob uvodu v predstavitev slovenskega zastopstva na 12. arhitekturnem bienalu je Judita Krivec Dragan, sekretarka ministrstva za kulturo, poudarila, da interes za prezentacijo lastnih vizij arhitekture oziroma oblikovanja urbanega okolja v Sloveniji narašča. Če smo v prejšnjih izdajah arhitekturnega bienala lahko zaznali le po eno prijavo, je strokovna komisija tokrat izbirala med tremi elaborati. Poleg Muzeja in galerij mesta Ljubljane sta prijavi oddala tudi mariborski multimedijski center Kibla in ljubljanski Arhitekturni muzej.

Potenciali arhitekture, da sodefinira družbo
Širši pogled na pomen arhitekturnega bienala kot globalne arhitekturne prireditve je podal še Jurij Sadar, ki je v okviru 'domačega' biroja Sadar Vuga Arhitekti pred štirimi leti tudi sam razstavljal v slovenskem paviljonu. Dejal je, da se na bienalih vzpostavljajo neki novi kriteriji glede sprejemanja arhitekture; na vedno nove načine se razpravlja o potencialih arhitekturne stroke, da sooblikuje družbo, jo tudi sodefinira. Prav zaradi tega nekako nujno vizionarskega in tudi utopičnega potenciala ali pa celo poslanstva arhitekturnega bienala je tudi pomembno, da so na njem slovenski avtorji dobro videni. Prav zato je, kot je še poudaril Sadar, letos tudi prišlo do pobude, da se tudi za Slovenijo v prihodnje najde predstavitveni prostor v poleg Giardinov najbolj frekventnem prostoru beneškega bienala, v Arsenalu.

Polona Balantič

Arhitekturni bienale bo letos potekal med 29. avgustom in 21. novembrom.