Na kalifornijskem Tehnološkem inštitutu so izvedli zanimiv poskus: dvajsetim prostovoljcem so nadzirali možgansko valovanje, medtem ko so poizkušali pet različnih vin, ki so stala od 5 pa do 90 dolarjev na steklenico. "Testne zajčke" so ob tem pretentali: poceni vina so jim ponudili kot draga ali pa jim za dve cenovno zelo različni vini navedli isto ceno. Izkazalo se je, da se je pri vseh testiranih pritok krvi v del možganov, ki zaznava ugodje, povečal, ko so mislili, da pijejo dražje vino - in ne takrat, ko so ga zares pili.

"Dražje je boljše," nam sporočajo možgani
Ker bi se za takšen rezultat dalo "okriviti" tudi izbiro ljudi, ki pač nimajo pojma o (dobrem) vinu, so podoben test naredili še med člani vinskega kluba univerze Stanford - in dobili bolj ali manj enake rezultate.

Niste same krive, da hočete Hermèsovo torbico!
Zgornji poskus pravzaprav razloži teorijo ekonomista Thorsteina Veblena, ki je že leta 1899 opazil, da povpraševanje po določeni dobrini narašča premo sorazmerno z njeno ceno. Očitni primeri tega so diamanti in avtomobili ter torbice v omejeni "nakladi" ... pa tudi sodobna umetnost.

V zadnjih nekaj letih se je že večkrat izkazalo, da so najboljša reklama, kar si jo mlad umetnik lahko želi, govorice, da mu cena narašča - in potencialni kupci se na sejmih, kakršen je Art Basel Miami Beach, takoj stepejo za njegove slike. To se je zgodilo z leipziško šolo in nekaterimi sodobnimi poljskimi umetniki, ki jih zunaj meja domovine do nedavnega ni poznal nihče.

Zato bi bila verjetno prevelika poenostavitev, ciklične "bume" na umetniškem trgu pripisati špekulacijam preprodajalcev z umetninami - vsaj delno gre za "Veblenov efekt", ki ima korenine v naši psihi.

Ana Jurc