Ko danes pomislimo na srednji vek, ne moremo - pa čeprav je srednji vek v nasprotju s splošnim pojmovanjem njegove mračnosti vesel čas - mimo mučilnih naprav, katerih namen je v današnjih očeh precej sporen, vendar pa je ta spornost naprav, ki so raztezale okončine, pulile nohte, oklepale in stiskale telo, ga prežagale ali prebodle, vsaj glede na Schlindovo teorijo, malce ublažena. Strašanske naprave naj bi po njegovih ugotovitvah ustvarili tudi za to, da bi zagotovile odrešenje duše obsojenca ali obsojenke.

Pošastno mučena pošast
Peter Nirsch bi bil, ne glede na to, v katerem zgodovinskem obdobju bi živel, označen za pošast. Medtem ko je popotoval po južni Nemčiji, je, tako mimogrede, razpiral trebuhe nosečih žensk in ven jemal njihove še nerojene otroke. Ubil je več kot 500 ljudi, dokler ga niso septembra 1591 ujeli blizu Nürnberga. Sodišča tedaj niso bila preveč izbirčna, kar se tiče kaznovanja kriminalcev (čeprav so bili številni med njimi le domnevni kriminalci, pomislimo le na mnoge preganjane ženske, obtožene čarovništva). Nirschu so tako pripisali poseben 'tretma', sprva na mučilnih napravah, nato pa z vrelim oljem, ki so ga zlivali na/v njegove rane. Končno so ga privezali na obešalo, mu polomili roke in noge ter ga nazadnje razčetverili.

Podobna usoda je čakala vsakogar, ki je bil - tako kot Nirsch - obtožen težkih kriminalnih dejanj. Predstavniki zakona so svoje osumljence pričakali z rdeče razžarjenimi železnimi palicami ali pa so jih žive skuhali, kar je bil pravzaprav le način izganjanja njihove nečloveškosti. Preganjanje nečloveškega pa je bilo del tedanjega vsakdana, piše der Spiegel.

Izkrivljena resnica. Vendar čigava?
V svoji najnovejši knjigi Schild ponuja nov uvid v ozadje 'upravljanja s pravico': "Ne glede na vso brutalnost je kazenski zakonik srednjega veka upošteval tudi odrešitev duše obtoženega". Dostop do novih virov, kot so na primer zakoniki in pamfleti, je Schilda napeljal do omehčanega pogleda na tovrstna kaznovanja, predvsem pa bolj prizanesljivega, kot je vsesplošno prepričanje. Schild je prepričan, da so številni opisi mučenj popačeni in pretirani, samo za to, da bi bil srednji vek videti temačnejši, kot je v resnici bil. Med prikrojevalci resnice je po mnenju nemškega učenjaka tudi renesančni pesnik Petrarka, ki v svojih pesnitvah opisoval vdolben kovinski predmet, viseč nad ognjem, medtem ko so se v njem kuhali kriminalci.

Schild meni, da je Petrarka pretiraval in da srednjeveških rabljev niso vodili sadistični impulzi, ampak skrb za vsesplošno dobro, predvsem pa iskanje miru pri 'ranjenem' bogu za krivoverce in kriminalce. A če premislimo, se Schildova razmišljanja slišijo precej srednjeveško, predvsem pa pri današnjem človeku ne vzdrži več trditev, da so krščanske oblasti podvrgle krivoverce in kriminalce mučenju samo za to, da bi ta lahko dosegel večno življenje. Pa čeprav je v srednjem veku prevladovalo mnenje, da le (dobesedno) omehčano telo lahko osvobodi dušo, ki gre potem k Bogu ali pa da ima fizična bolečina očiščevalne moči in da je zemeljsko življenje le vmesna postaja na poti k Bogu. Sami rablji oziroma mučitelji pa so bili tedaj razumljeni kot zmerni in pravični sodniki; glede na najstarejši nemški zakonik iz leta 1436 morajo biti kakršni koli dvomi o krivdi obtoženega pojasnjeni z dokazi, jasnimi kot bel dan. Le da se zdi, da so bili srednjeveški dokazi pogosto pojasnjeni z dokazi bolj meglenega dne.

Krvi željne množice
Za srednjeveške preiskovalce so bili posredni dokazi za obtožbo dovolj, so pa ne glede na to na vsak način želeli od obtoženca slišati neizpodbitno resnico, pa čeprav je bilo zanjo prepozno, obtoženca natakniti na drog ali ga malce raztegniti. Niso bile pa med preiskovalnimi metodami zgolj tiste fizične narave; obtoženega umora so tako, na primer, prisilili oziroma silili, da je poljubil rane svoje žrtve, kar naj bi ga soočalo s posledicami njegovega nečistega dela, ga v očeh Boga očistilo in ga, tako so upali, zlomilo, da bi priznal svoje dejanje.

Vendar je, ne glede na to, ali se s Schildovo teorijo strinjamo ali ne, treba upoštevati, da je v srednjem veku vseeno prevladovala fiksacija na posmrtno življenje in da smrtna kazen ni zvenela tako grozno, kar je tudi pomenilo, da brutalnosti, ki so se dogajala na javnih mučenjih, lociranih na osrednjem mestnem trgu, niso bila dojeta tako kot danes. Bila so pač razvedrilo za množice (obenem pa tudi njihov poduk). Množice so od rablja pričakovale kri in postale silno razjarjene, če je bilo te premalo, ali če se jim je zdelo, da obtoženi ni trpel dovolj.