Novi muzej (Neues Museum), ki je bil zgrajen leta 1855 in zaprt še pred drugo svetovno vojno, se je končno izkopal iz pozabe. Britanski arhitekt David Chipperfield, ki je imel v rokah vajeti projekta, je v četrtek predal ključe Fundaciji za prusko kulturno dediščino, ki zdaj lahko začne priprave na slavnostno odprtje, ki ga napovedujejo za letošnjo jesen. Zgradba je zdaj seveda še prazna, a ta konec tedna si bo okoli 30 tisoč radovednežev lahko ogledalo njene zevajoče dvorane.
Ne namesto ruševin, ampak vštric z njimi
Šest let obnovitvenih del ni minilo brez razprtij: Chipperfield ni samo obnovil zgradbe, ampak je nekaj znamenj druge svetovne vojne in plesni pustil nedotaknjenih. Nova snežnobela stopnišča se tako vijejo mimo starega opečnega zidu, načetega od strelov, psevdoegiptovske freske ponekod še odpadajo in na nekaterih stebrih je videti sledove nekega davnega požara.

Stülerjeva pompozna vizija
Prvi arhitekt Novega muzeja je bil Friedrich August Stüler; leta 1843 je dobil naročilo, naj zgradi muzej za zbirko umetnosti starega Egipta in drugih starin. Stüler je imel pred očmi veličasten poklon veličini Prusije in njenim "zbiralskim" (beri: plenilskim) podvigom; sad te vizije so bili replika grškega templja, replika vile iz Pompejev in "egipčanska soba". Nacistična oblast je slabih sto let pozneje berlinske muzeje zaprla, da bi jih obvarovala pred zavezniškim bombardiranjem. Po vojni ni Novega muzeja Vzhodna Nemčija nikoli zares restavrirala; ob padcu berlinskega zidu je bil zaprašena relikvija.

Ko bo muzej oktobra "zares" odprl vrata, se bo slavna zbirka egipčanske umetnosti prvič po letu 1939 vrnila na svoje staro mesto; med artefakti je tudi sloviti kip kraljice Nefretete, ki si ga Egipt že vrsto let prizadeva dobiti nazaj.

Nemci se še odločajo, tujina navdušena
Chipperfieldov biro je dobil naročilo tudi za prenovo drugih delov Muzejskega otoka, groz neoklasičnih pruski zgradb v osrčju Berlina, ki so tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Dela se zaustavljajo zaradi številnih spodbijanj njegovih načrtov (Nemško zgodovinsko društvo še vedno trdi, da bi se moral odločiti za zvesto prenovo po Stülerjevih načrtih, ne pa iskati kompromisa med starim in novim). V tujini so mu bolj enoglasno naklonjeni. "Končni rezultat je spektakularen," piše arhitekturni kritik Financial Timesa. "Takšna arhitekturna pismenost je redka."

Ana Jurc