Morebitno veselje naveličanih ljudi je bilo kratkotrajno, posredoval je sam papež, ki je nad mesto izdal interdikt, francoski kralj pa poskrbel za stroge kazni upornikov. Prezbiterij, katerega gradnja se je zaradi dogodkov zavlekla, so posvetili leta 1241. Droben dogodek iz zgodovine, za katerega pri krajših opisih dobe, v kateri so nastajale veličastne francoske gotske katedrale, običajno ni prostora, je pa zato zelo zgovoren. Veličastni arhitekturni spomeniki francoske 'zlate dobe' niso bili vedno simbol družbene harmonije in brezpogojno predanih skupnih prizadevanj vseh slojev zgolj z božjo slavo v mislih, ampak je bila ta veličastna vizija lahko tudi pripravno izhodišče za represijo drugih.
Gradnja velikih gotskih katedral je pogosto najbolj obremenila lokalno prebivalstvo, katerega življenje je bilo že tako prizadeto zaradi požarov, v katerih so klonile tudi stare cerkve (požare so pogosto zanetili veliki lestenci pod cerkvenimi stropovi, plamen pa se je v hipu razširil po drugih lesenih stavbah mesta), ki jih je bilo treba zdaj nadomestiti z novimi. Kritiki so se našli tudi med cerkvenimi vrstami. Teolog Peter Pevec, ki se je šolal v Reimsu, pozneje pa postal vodja zbora pariške Notre Dame (umrl je leta 1197), se je posmehoval svojim sodobnikom, ker so gradili takšne gradbene podvige, podobne Babilonskim stolpom, kot jih je označil.
Obdobje novih arhitekturnih rešitev
Vendar 'temno' poglavje sodi nemara k vsakršnemu zgodovinskemu obdobju in marsikaterim stavbnim podvigom, zato bi lahko opis zgolj uvodnega dogodka prehitro privedel do napačnega stereotipiziranja gotike in srednjega veka kot temačnega, konservativnega in zatirajočega. Treba je poudariti, da je bil to tudi čas velikih stavbnih premikov, še danes neverjetnih arhitekturnih rešitev, prvih univerz in intenzivnega eksperimentiranja. Pogosto so meščani tudi prostovoljno sodelovali pri gradnji cerkva in transportu kamna, obljuba večne slave je bila vendarle lahko zadostno plačilo.
Leto, ko pariška Notre Dame dobi svojo poštno znamko
Eden izmed današnjih simbolov francoskega 13. stoletja, ko so katedrale rastle kot gobe po dežju, je nedvomno pariška Notre Dame. Če ne nujno najlepša od v nebo kipečih katedral v Île-de-France, pa nedvomno najslavnejša.
V Parizu so že začeli slaviti 850. jubilej, toliko namreč mineva od začetka gradnje enega izmed simbolov in najbolj obiskanih arhitektur mesta, gotske stavbe, posvečene zaščitnici 'Naši Gospe'. Dogajanje, ki so ga pretekli teden odprli s slovesnostjo, na kateri se je zbrala večtisočglava množica, bo pestro vse leto 2013, ko bo gotska stavba, v katero je Victor Hugo postavil slavno zgodbo Notredamskega zvonarja, dobila nove zvonove. Pripravili bodo številne koncerte sakralne glasbe, potekali bodo seminarji, poštne pošiljke bodo opremljene s posebnimi jubilejnimi znamkami.
Čeprav je bila mogočna pariška Notre Dame, podobno kot tudi druge velike gotske katedrale, s svojimi petimi ladjami in kornim obhodom že prvotno velikopotezno zasnovana za tekoč pretok številnih romarjev od vhoda mimo prezbiterija in nazaj do izhoda, si tedaj niso mislili, da se bo 850 let pozneje po njej letno sprehodilo 14 milijonov obiskovalcev.

Arhitekturni spoj, ki začne novo estetiko
Pariško Notre Dame (Naši Gospe je sicer posvečenih kar nekaj katedral francoskih mest) so začeli graditi okoli 1163, kar je približno 20 let od začetka gradnje opatijske cerkve v Saint-Denisu, ki velja za stavbo, v kateri se je gotika rodila. Dve glavni značilnosti gotske arhitekture – šilasti lok in rebrasti obok – nista bila tedaj nikakršno odkritje. Šilasti lok je islamskega porekla, na stari celini naj bi ga gradbeniki iz Amalfija prvič vključili v znameniti samostan Monte Cassinu, ko je bil ta prezidan malo pred letom 1070, najpozneje pa se je po bolj razširjenem prepričanju pojavil pri arkadah monumentalne cerkve Cluny III (1088-1130). Medtem ko najdemo rebrasti obok že v spomenikih normandijske romanike. Zato pa se v Saint-Denisu, cerkvi, posvečeni ustanovitelju krščanstva v Franciji in prvemu pariškemu škofu svetemu Dioniziju, ta dva elementa prvič povežeta.

Gradnja cerkve je potekala pod budnim očesom opata z estetskim čutom Sugerja, ki se je odločil cerkvi, v kateri so pokopavali francoske kralje, vrniti nekdanji prestiž. Predvsem pa je bila stavba zaradi vse večjega števila romarjev potrebna prostorskega povečanja – prav temu sta sijajno služila prostoren korni obhod, ena izmed karakteristik gotskih katedral, in prostor, kjer se je slavni preplet šilastega loka in rebrastega oboka tudi prvič prepletel.

Naša katedrala je mogočnejša od vaše
Drugod so bili razlogi za gradnjo novih cerkva večinoma požari, ki so uničili velikokrat že slogovno zastarele predhodne stavbe, vsa gradbena prizadevanja pa je gnalo predvsem tekmovanje med škofijami in mesti. Ti so se želeli postavljati z lepšo, mogočnejšo in višjo katedralo, kot jo imajo sosedje. Izgovor za začetek gradnje pa se je že našel. V Chartersu, na primer, so razlog za gradnjo prepoznali v čudežni ohranitvi dela Marijine tunike – kosa oblačila, ki naj bi ga nosila ob Jezusovem rojstvu, v požaru 1194. To so razbrali kot znamenje, s katerim je Marija meščanom dejala, naj ji postavijo večjo cerkev.
Močan Marijin kult je bil tudi sicer pogosto tesno vezan postavljanje v nebo kipečih gotskih cerkva in kapel, saj je Jezusova mati kot poosebitev stika med Bogom in človeštvom simbolizirala Cerkev kot takšno. Za postavitev cerkve so prišle v poštev relikvije vsakršnih svetnikov, najbolj dragocene so bile Jezusove, sakralne stavbe pa so bile kot nekakšni monumentalni relikviariji teh svetih predmetov.
Katedrale simboli kraljeve oblasti in mest
Postavljanje velikih katedral, ki so tedaj napovedovale novo estetiko, ta se je iz Francije naglo razširila v druge dežele, je treba razumeti tudi v luči, s katero sholastična misel ni imela dosti skupnega. To je bil čas gospodarskega razcveta, vse močnejših mest, obenem pa vse bolj ambicioznih teženj posvetnih vladarjev, ki so si drznili celo tekmovati s papežem. Francoski kralj in drugi vladarji so se dobro zavedali ključne vloge propagandnih podob pri konsolidaciji lastne moči. Katedrale so bile tako vidni simbol legitimne kraljeve zahteve po oblasti, z vse močnejšim meščanstvom pa so postale tudi simbol mesta. Cehi so svoj ponos izkazovali v bogastvu opreme, plemstvo pa v zasebnih kapelah.
Enciklopedije sveta
Vznik gotike sovpada z zagnanimi diplomatskimi in dinastičnimi prizadevanji Ludvika VI. Debelega (1108–1137) in njegovega sina Ludvika VII. Mlajšega (1137–1180), da bi povrnila slavo Kapetingom, njune težnje pa je zelo dobro razumel tudi omenjeni opat Suger. 13. in 14. stoletje sta pomenila čas Francije kot velike sile z močnim kraljestvom, pa tudi obdobje ošibele Cerkve, ki ji je dodaten udarec zadalo t. i. avignonsko suženjstvo (1305 oz. 1309-1376), ko je krščanski svet 'begal' med dvema, nekaj časa celo tremi papeži. Vse to je Cerkev pahnilo v hudo krizo, kar pa ni pomenilo tudi sekularizacije družbe.
Nasprotno, čas je ljudi še bolj vpletal v duhovni del življenj, pri tem pa so jim kot vodnice služile prav podobe, ki so jih našli v cerkvah. Brati še zdaleč ni znal vsakdo, zato so ljudem kipi, mimo katerih so vstopili v katedrale, prizori stenskih poslikav in podobe na velikanskih oknih služili kot nekakšne enciklopedije sveta. Ljudje so se vživljali vanje, podobno kot se danes zasanjamo ob gledanju filma ali branju knjige.
Komuniciranje z verniki se je začelo še pred vhodom v stavbo, zunanjščine so bile zamišljene kot nekakšne oglasne podobe, ki so pripovedovale in pojasnjevale svetopisemske zgodbe (v pariški cerkvi Notre Dame je glavni portal ob vhodu namenjen Kristusu Sodniku, levi in desni vhod pa sta obdana z Marijino zgodbo – njenim kronanjem, njeno smrtjo in Marijo kot Matero božjo) ter legitimizirale kraljevo oblast. Na katedrali v Parizu so na to opozarjali kipi 28 francoskih kraljev (iz časa okoli leta 1230), ki pa so bili poškodovani v valu jeze v času francoske revolucije (leta 1977 so odkrili približno 20 glav kraljev, ki jih danes hranijo v pariškem muzeju srednjeveške umetnosti).

Monumentalna arhitektura, namenjena za večne čase
Ko je srednjeveški človek takole stal pred tridelnimi portali, nad katerim sta se vzpenjala visoka zvonika, se je morda spomnil tistega dela maše, v katerem so brali besede Razodetja: "Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog.'," kot je Janez opisal nebeški Jeruzalem (Raz 21, 2). In cerkve, posebej takšne katedrale s številnimi kipi, rozetami in elegantnimi fialami, so ljudem predstavljale nekakšen simbol nebeškega Jeruzalema na Zemlji.
Prostor nove svetlobe
Nemški umetnostni zgodovinar Wilhelm Worringer je pisal o sholastično zasnovanih zunanjščinah gotskih katedral, ki v notranjščini preidejo v mističnost, prostor velikih vitražev, skozi katere prodira svetloba in ustvarja migetavost, nadkozmičnost, božanskost ali, kot je slavni opat Suger, prvi graditelj gotskega prostora, opisal njihovo notranjščino – novo svetlobo, 'lux nova'. To atmosfero so ustvarjala velika steklena okna, ki so vse bolj nadomeščala masivne zidove, zdaj razbremenjene zaradi križnorebrastega oboka in zunanjih opornikov. Prostor je postal v primerjavi s cerkvami predhodne romanike vse bolj poenoten, stena tako rekoč steklena (eden izmed vrhuncev tega je pariška Sainte-Chapelle), prečne ladje so prenehale tako izrazito izstopati iz linije - v tem je reprezentativna prav Notre Dame v Parizu.
Med letoma 1180 in 1270 so v Franciji zgradili osemdeset katedral, kar zgovorno slika politično in geografsko ekspanzijo kralja Filipa Avgusta (vladal je med 1180 in 1223), pa tudi o bogastvu dežele, ki je prednjačila pred drugimi zahodnoevropskimi deželami. Gotika se je torej začela v Île-de-France in severni Franciji, Pariz je postal pomembno umetniško središče, po njem se je začela zgledovati vsa Evropa, le Italijani so se v 13. stoletju in na začetku 14. stoletja temu vplivu trmasto upirali (pozneje se je slika zasukala, ko so se pariški slikarji vse bolj zavedali dosežkov italijanskih kolegov, kakršni so bili Giotto in njegovi nasledniki). Politične in družbene spremembe ter navsezadnje nova filozofija so v 13. in naslednjem stoletju ustvarile novo podobo sveta, ki se je razširila po stenah in oknih katedral, stavbarnice pa so jih ponesle skoraj po vsej Evropi.