Kako torej ne bi za večnost preparirali tudi ibisa, ptiča, ki simbolizira Tota, enega najpomembnejših bogov egipčanskega panteona? Ta bog modrosti in zavetnik pisarjev je po navadi tudi upodobljen kot človek z glavo ibisa (nekoliko redkeje pavijana) - zato so poginule ibise duhovniki tudi mumificirali in jih nato enkrat ali dvakrat na leto z vsemi častmi pokopavali.
Pred 170 leti je Kranjski deželni muzej, zdajšnji Narodni muzej, pridobil zbirko neprecenljivih egipčanskih predmetov konzula Lavrina, med njimi tudi mumijo tega svetega ptiča. Artefakt, ki ga sicer hranijo v muzejskem depoju - tako kot večino egipčanske zbirke -, je bil samo danes postavljen na ogled javnosti; ob tej priliki je Miran Pflaum, muzejev konservatorsko-restavratorski svetovalec z oddelka za konserviranje in restavriranje, tudi pripravil predavanje Mumija ibisa v Narodnem muzeju Slovenije.

Mumificiran ibis ni ravno igla v seniku
Arheologi so odkrili ogromno grobnic z ostanki ibisov; "slovenska" mumija z ostanki peruti in nog izvira iz grobnic pri Sakari. Sakara je v 19. stoletju slovela kot nekakšen "rudnik", iz katerega so na plano vlekli mumije v velikem številu in jih nato prodajali turistom - zbiralcem; do druge svetovne vojne so jih kmetje celo uporabljali za gnojilo za polja, je Pflaum povedal za TV Slovenija.
Slovenske arheologe še čaka velika naloga
Egiptološka zbirka sodi med najstarejše zbirke Narodnega muzeja Slovenije, saj je kar nekaj njenih predmetov v muzej prišlo že v prvi polovici 19. stoletja. Ni velika, a se lahko pohvali s kipci vseh pomembnejših egipčanskih božanstev (najstarejši primerek, lesena kipca ženske z lasmi iz gline, datirata v leto 2000 pr. n. š.). Kljub temu jih veliko vse do danes ni bilo (ustrezno) raziskanih niti s kulturnozgodovinskega (izvor, darovalci, čas prihoda v muzej ...) niti z egiptološkega vidika (opredelitev, datacija, prvotni kontekst ...).
Ana Jurc