Namenjena je posameznikom z najrazličnejšimi težavami oziroma motnjami, kot so telesne bolezni, poškodbe, senzomotorične težave in prizadetosti, duševna nerazvitost, čustvene in vedenjske motnje, težave pri komunikaciji, v odnosih, pri učenju, zasvojenosti, zlorabe ali starostne težave.
Orodje pomoči, ki pomaga pri oblikovanju odnosov in vzdušja
Mlada znanstvena disciplina je vse bolj opažena tudi v slovenskem prostoru. Izobraževanje za umetnostne terapevte izvaja Pedagoška fakulteta v Ljubljani z magistrskim študijem Pomoč z umetnostjo. Kot pravi skrbnica študijskega programa Alenka Vidrih, je pomoč z umetnostjo "instrument pomoči, orodje, ki pomaga pri vzpostavljanju in oblikovanju odnosov, vzdušja, nevtralizira in relativizira medsebojne različnosti". "Pravimo tudi, da gre za univerzalni kod izražanja, ki vključuje in nagovarja čustva, ustvarjalnost in imaginacijo posameznika."
Drugostopenjski magistrski študijski program Pomoč z umetnostjo je z nekaterimi strukturnimi in izvedbenimi spremembami, ne pa tudi z vsebino, cilji, pogoji in specifikami, nadaljevanje istoimenskega specialističnega študijskega programa, ki je na omenjeni fakulteti obstajal že pred uvedbo bolonjskega sistema. V prehodu na bolonjske študijske programe ga nekaj časa ni bilo, ker ga v tem vmesnem času niso mogli več izvajati, nov, magistrski program pa še ni bil akreditiran.
Specialistični študijski programi so bili ukinjeni leta 2009 in čeprav so priprave za prehod na bolonjski sistem podiplomskega študija umetnostne terapije tekle že od leta 2004, je bil omenjeni program pri nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu akreditiran šele leta 2012, s tem pa tudi vpis v študijsko leto 2012/13.
Kot je dejala Vidrihova, je v letošnjem letu njegova izvajanja vpisanih 14 kandidatov, znatno pa se je povečalo zanimanje tujih študentov – v primerjavi z lanskima dvema študij, ki je izredni in poteka ob koncih tedna, v tem letu obiskuje pet tujih študentov.
Strokovnjaki pri delu z ljudmi, ki uporabljajo tudi elemente umetnostne terapije
Po njenih besedah je študij primeren za tiste, ki že delajo z ljudmi ali to nameravajo početi v prihodnosti ter imajo lastno ustvarjalno izkušnjo na področju enega izmed izraznih medijev: igra, ples-gib, glasba, likovnost. Primeren je za ljudi s področja vzgoje in izobraževanja, zdravstva ter drugih pomagajočih poklicev, kot so socialni pedagogi in specialni pedagogi, socialni delavci, psihologi, psihoterapevti. Iz teh strok, pravi Vidrihova, običajno tudi prihajajo.
Cilj študija je tako ustrezno pripraviti in opremiti študenta za proces, v katerem bo podprl in pomagal posamezniku, da skozi ustvarjalno izražanje ozavešča neprepoznane ter premaguje zdravstvene in druge ovire. Ker so danes najbolj uveljavljene likovna, dramska, glasbena in gibalno-plesna terapija, kandidati lahko izbirajo med temi moduli.
Študenti sicer po njenih besedah izgrajujejo individualen pristop, način dela, pri katerem uporabljajo lastne ustvarjalne zmožnosti in znajo skozi njih nagovoriti druge. Razmerje med umetnostjo in terapijo pa je v programu uravnoteženo. "Še zmeraj pa je v tolikšni meri izbirno, da se študenti, ki prihajajo iz pedagoških, zdravstvenih in pomagajočih poklicev, lahko dopolnjujejo v umetnostnih medijih, tisti, ki prihajajo iz umetniških vrst, pa na drugih področjih," pojasnjuje.
V umetnosti najdejo potencial svobode in igrivosti
Po njenih navedbah umetnostni izrazni medij pri svojem delu uporablja več kot 35 specialistov in dvakrat toliko specializantov. Delujejo v različnih institucijah in ustanovah, kot so psihiatrične ustanove, centri za socialno delo, vrtci, šole, od leta 2004 pa imajo tudi svoje združenje – Slovensko združenje umetnostnih terapevtov.
Na vprašanje, kdo se odloča za tovrstni študij, Vidrihova odgovarja, da ga "še vedno izbirajo ljudje, ki imajo izrazit socialni čut in ki v umetnostni vidijo potencial svobode in igrivosti za oba - zase in za uporabnika". Vsi poklice že imajo, zato jim pridobljene kompetence, kot pravi, pomenijo prednost na področju dela z ljudmi.
Čeprav v Sloveniji že obstaja nekaj samostojnih umetnostnih terapevtov, Vidrihova ni prepričana, ali je ta stroka kaj bolj obsojena na samostojno delovanje kot druge. "Ne vem točno, kakšna je ta situacija s psihoterapevti, ampak mislim, da smo v podobnem položaju. Gre za strokovne usmeritve, kjer ne špekuliraš, odločiš se zanje, ker so ti blizu, ti nekaj pomenijo, verjameš vanje. In imaš rad ljudi in delo z ljudmi," je še dodala.