Ta teden je za izbrane goste vrata spet odprl Narodni muzej Kitajske ("navadni smrtniki" bodo morali na obisk počakati do prvega aprila). Po treh letih in pol obnov se lahko pohvali s 192 tisoč kvadratnih metrov razstavnega prostora, kar je trikrat več kot prej, obenem pa več, kot meri površina Metropolitanskega muzeja umetnosti, ki je s 190 tisoč kvadratnimi metri galerij do zdaj veljal za rekorderja. (Za primerjavo: četverico muzejev, v katerih se boste najbolj nahodili, dopolnjujeta še Eremitaž in Louvre s 130 tisoč oziroma "le" 60 tisoč kvadratnimi metri).

Milijon razstavnih predmetov bo lahko lažje zadihalo
Narodni muzej Kitajske, ki ga je sredi Trga nebeškega miru težko zgrešiti, je bil ustanovljen leta 2003 z združitvijo Muzeja kitajske zgodovine in Muzeja kitajske revolucije. Tokratna obnova je stala dve milijardi juanov in pol (379 milijonov dolarjev), od zdaj pa bodo za obiskovalce odprta štiri nadstropja z vsega skupaj 48 sobami.

Zamolčana poglavja kitajske zgodovine
Če statistiko za trenutek pustimo ob strani: krilo, posvečeno sodobni zgodovini, kot poročajo prvi "zunanji" opazovalci, je bolj ali manj tempelj neštetim uspehom komunistične partije in njenih voditeljev od Maa Cetunga pa vse do zdajšnjega predsednika Hu Džintaa. Obenem pa so kljub vsem tem kvadratnim metrom prostora Kitajci v muzej nekako "pozabili" vključiti Maove spodletele reforme in brutalni kaos kulturne revolucije v letih 1966/67.

Obsežne postavitve fotografij in artefaktov, ki datirajo od poznega cesarskega obdobja sredi 19. stoletja pa vse do danes, se ognejo tudi kakršnim koli omembam političnih nemirov v zadnjem času, celo zloglasnim demonstracijam na Trgu nebeškega miru - ki ga lahko obiskovalci vidijo skozi okno - leta 1989.

"Tabu tem" kulturne revolucije, na primer tega, koliko ljudi je v njej umrlo, se muzej dotika samo posredno, denimo z dokumentacijo naporov Dunga Šiaopinga v sedemdesetih, da bi državo postavil na novo gospodarsko pot.

Zaman bi, denimo, iskali tudi omembo Maove radikalne kampanje "velikega skoka naprej", s katero je skušal Kitajsko v imenu utopične vizije socialistične prihodnosti po krajši poti spremeniti v sodobno in industrijsko razvito državo; zaradi vsesplošnega pomanjkanja in lakote, ki ju je povzročilo njegovo rovarjenje po kmetijskem in gospodarskem sektorju, je umrlo (po najbolj črnogledih ocenah) do 45 milijonov ljudi.

Med "preskočenimi" temami sta tudi sporna kitajska oblast nad Tibetom in pretežno muslimanska, a največja administrativna enota Sinkiang, ki jo je še predlani zajelo hudo etnično nasilje.

Manj "vroče" teme zgodovine umetnosti
Nazaj k muzeju: v Pekingu že napovedujejo večjo tematsko razstavo o razsvetljenstvu. S podporo treh nemških institucij (berlinskega konzorcija državnih muzejev, dresdenske državne zbirke in bavarske državne galerije) bodo eno leto razstavljali dela nekaterih največjih mojstrov tistega časa, denimo Friedricha, Füsslija, Gainsborougha, Watteauja, Piranesija in Goje.

Obnova muzeja je del še širše zastavljene revitalizacije pekinškega starega jedra, kjer je leta 2007 vrata odprl Narodni center odrskih umetnosti, s titanom okrepljena steklena kupola, danes bolj znana kot "Jajce".