Čeprav ukradena ogrlica ni bila najbolj dragocen kos nakita v njeni lasti, je bila ocenjena na približno 14 tisoč evrov. "Morda celo več, če bi jo prodali na dražbi. A te ogrlice ne bo mogoče prodati, saj je mednarodno znana," je povedal Torben Plank, tiskovni predstavnik köbenhavnskega Tivolija. Za informacije, ki bi vodile do vrnitve ogrlice, so ponudili denarno nagrado tisoč evrov.

"Vračamo se s Titanikom!"
Kot ogrlica z modrim diamantom, ki jo je v dramatični filmski uprizoritvi Titanikove usode iz leta 1997 nosila igralka Kate Winslet, tudi ukradeni nakit potnice Eleanor skriva zelo dobro dokumentirano resnično zgodbo o ljubezni in izgubi.

Eleanor Elkins Widener, ki so jo prijatelji klicali kar Nellie, je v Evropo marca 1912 odpotovala z možem Georgeem Duntonom Widenerjem (ki je bil sin avtomobilskega magnata), njunim 27-letnim sinom Harryjem ter dvema služabnikoma, Amalie Gieger in Edwinom Keepingom. Bogata družina se je iz svoje vile s 110 sobami v ameriški zvezni državi Pensilvaniji opravila na krajši izlet v Evropo. "Odhajam na hitro potovanje v Anglijo … Upam, da bom dobil veliko knjig," je prijatelju pisal Nelliejin sin Harry, navdušen zbiralec knjig, in dodal stavek, ob katerem bi danes marsikoga zmrazilo: "Odplujemo v sredo ob enih zjutraj na ladji Mauretania, vračamo pa se 10. aprila na krstni vožnji Titanika."

"Ne skrbi, nevarnost ni velika"
Družina se je po načrtih 10. aprila v Franciji res vkrcala na "nepotopljivi" Titanik. Štiri dni pozneje so Widenerjevi, ena najbogatejših družin na krovu, organizirali zasebno večerjo v čast kapitana Edwarda J. Smitha, ki so se jo udeležili najuglednejši potniki. Nekaj pred deveto uro zvečer so kapitana potrebovali na mostu, zato se je vljudno opravičil in večerjo zapustil. Slabe tri ure pozneje je Titanik zadel ob ledeno goro in se potopil.

Časnik Washington Times je 19. aprila 1912 poročal o dramatičnih zadnjih minutah družine Widener na krovu potapljajoče se ladje po besedah njihovega preživelega prijatelja: "Gospa Widener ni hotela iti in prosila, ali lahko ostane s svojim možem. A ji je gospod Widener rekel, naj se reši … Gospa Widener je moža poljubila v slovo." George Dunton Widener je ženo prepričal, da se je usedla v rešilni čoln, z besedami, da naj je ne skrbi, ker bodo vsi rešeni, saj nevarnost ni videti velika. Harry je materi pomagal zlesti v rešilni čoln in z očetom počakal na svojo (nesrečno) usodo. Njunih trupel, tudi če jih je kje naplavilo, niso nikoli identificirali.

Z novim možem novim pustolovščinam naproti
Tri leta po Titanikovi tragediji, v kateri je umrlo 1.517 potnikov, je Eleanor Widener na harvardski univerzi dala zgraditi spominsko knjižnico Harryja Elkinsa Widenerja. Knjižnica, v kateri je bilo najprej shranjenih 3.300 dragocenih knjig njenega sina, zdaj hrani več kot tri milijone naslovov, med njimi tudi eno izmed redkih odlično ohranjenih kopij Gutenbergove biblije, ki sta jo leta 1944 spominski knjižnici podarila Harryjeva sestra in brat.

Na slavnostnem odprtju knjižnice 24. junija 1915 je Eleanor spoznala zdravnika in raziskovalca dr. Alexandra Ricea, ki so mu na isti dan podelili častno diplomo. Čez nekaj mesecev sta bila poročena. Na poroki je nosila biserno ogrlico, ki jo je rešila s Titanika. Z možem Riceom se je Eleanor udeležila več nevarnih odprav v južnoameriško džunglo, a se vedno vrnila živa ter bolj ali manj zdrava. Umrla je v veliko manj nevarnih okoliščinah – kap jo je zadela med nakupovanjem v pariški veleblagovnici 13. julija leta 1937.