Slednje se ponavadi označuje z izrazom sovjetska nekonformna umetnost, umetnost, ki je odstopala od norme zapovedanega socialnega realizma ali njegove megalomaske in idealistične različice, uporabljene v čaščenju sovjetske oblasti. Čeprav tudi pred drugo svetovno vojno ne bi mogli govoriti o umetniški svobodi v Sovjetski zvezi, se izraz nekonformna umetnost običajno navezuje na obdobje med letom 1953 (tega leta umre Stalin) in sredino osemdesetih, ko Sovjetska zveza stopi na pot liberalizacije.
Avantgardisti (nekaj časa) uglašeni z oblastjo
Pred drugo svetovno vojno so bile namreč razmere v likovni umetnosti in tudi arhitekturi rahlo 'zmedene'. Vse do leta 1932 je namreč cvetela ruska klasična avantgarda, ki se je formalno sicer povsem razlikovala od socialističnega realizma in je sledila zadnjim trendom v zahodni umetnosti, ki pa si je s sovjetskimi revolucionarji vendar delila revolucionarni program. Avantgardisti so zavračali umetnost zaradi umetnosti same (l'art pour l'art); umetnost naj bi bila družbeno uporabna. Poleg tega so ruski avantgardisti, med katerimi sta bila močna tokova ruskih futuristov in konstruktivistov, slavili novega dejavnega človeka, hitrost ter najnovejše tehnološke in industrijske dosežke. Povzdigovali so torej cilje, katere je zasledovala tudi mlada sovjetska država.
Josip Stalin uredi umetnost
A s tem svojim avtonomnim razmišljanjam kot tudi s svojim družbenim konvencijam neprilagojenim obnašanjem so se avantgardisti izkazali za potencialno težko obvladljive objekte državne oblasti. Tudi njihovo poudarjanje abstraktnosti v umetnosti - slednja vendar spodbuja razmišljanje, ki je nad razmišljanjem o vsakdanjostih in življenjskih potrebah - in avtonomnosti vsakega posameznika - čeprav mora slednji delovati za dobro kolektiva - ni za oblast obetalo nič dobrega. Temu je bilo treba narediti konec in leta 1932 se Stalin loti 'urejanja umetnosti'. Leta 1934 je tako kot edino sprejemljivo umetnost določil socialistični realizem, umetnost, ki je socialistična v vsebini in realistična v formi. Obenem pa so bile definirane štiri kategorije nesprejemljive umetnosti: politična umetnost, verska umetnost, erotična umetnost in tako imenovana formalistična umetnost, ki je obsegala ekspresionizem, vsako abstrakcijo in konceptualno umetnost.
Podobe iz gulagov
Vsi umetniki se seveda niso vdali in tisti, ki so se odločili tudi za javno protisovjetsko delovanje, so pristali v gulagih. Med slednjimi je morda najbolj znan Nikolaj Getman, čigar podobe delovnih taborišč veljajo za najboljše likovne prikaze sovjetskega represivnega sistema. Getman je v taboriščih 'ždel' med letoma 1946 in 1953, pri preživetju pa mu je pomagal ravno slikarski talent, torej talent, ki ga je v taborišče tudi pripeljal. Bil je namreč za oblast uporaben zapornik, kajti izkazal se je za odličnega propagandnega risarja. Getman je prizore iz gulagov slikal vse do smrti leta 2004. Njegova utemeljitev: "Nekateri pravijo, da je gulag pozabljena zadeva iz preteklosti in da nas ni treba opominjati, kaj je nekoč bilo. Vendar sem bil v gulagu priča strašnim zločinom. Ni še prepozno, da bi o njih spregovorili in jih razkrili." Z Getmanom lahko primerjamo umetnico Evfrozinijo Kersnovskajo, ki je v gulagu preživela 12 let, svoja doživetja pa je popisala v 12 zvezkih in okoli 680 risbah.
Prizanesljivi Hruščov umetnike pošlje v norišnico
Biti svobodomiselni umetnik je postalo nekoliko manj nevarno po veliki razstavi, postavljeni ob 30. obletnici Zveze sovjetskih slikarjev. Razstavo so odprli 1. decembra 1962, na njej pa so bila prvič v Sovjetski zvezi razstavljena tudi dela nekaterih mlajših neodvisnih umetnikov. V javnost so prodrla imena, kot sta Vladimir Jankilevski ali Ernst Neizvestni. Slednji se je s predsednikom Hruščovom celo zapletel v spor o vlogi umetnosti v družbi. Skupnega mnenja seveda nista našla, zato pa je Hruščov nekoliko olajšal življenje umetnikov z izjavo: "Oni (disidentski umetniki, op. P. B.) ne bi smeli biti zaprti v zaporih; norišnica povsem zadostuje."
Buldožerska razstava v moskovskem gozdu
Od šestdesetih se nekonformna umetnost iz javnosti ni več umaknila. Uradno seveda še vedno ni bila dovoljena in akcije proti svobodomiselnim umetnikom so se nadaljevale, vendar represivni ukrepi po pravilu niso bili več tako drastični. Med dogodki na alternativni sceni velja omeniti razstavo, ki se je v zgodovino vpisala kot Buldožerska razstava ali Razstava buldožerjev. To je bila neuradna razstava, ki so jo 15. septembra 1974 avantgardisti organizirali na zapuščenem zemljišču v gozdu Bejajevo pri Moskvi. Dogodek so z 'napadom' z buldožerji in vodnimi cevmi prekinili pooblaščenci oblasti; od tod tudi ime dogodka, na katerem so med drugim razstavljali Oleg Tselkov, Edvard Šteinberg, Aleksander Ždanov, Dmitrij Cvetkov, Vladimir Bougrine in Edvard Drobitski.
Estetizacija (ne)obstoječe bede
Za razstavo je stala skupina, ki se je poimenovala Lianozovo in ki je delovala na podeželju pri Moskvi. Delo skupine je opredeljevalo iskanje nove družbenokulturne identitete v sovjetski realnosti. Upodabljali so sicer iste motive kot režimu všečni umetniki, torej socialistično realnost, vendar na drugačen način. Ti umetniki so namreč estetizirali bedo in revščino ter ju prav na ta način izpostavljali, medtem ko so socialistični realisti verno upodabljali le tisti del realnosti, v katerem revščina ni bila prisotna ali vidna. Po večini je ta skupina ustvarjala v abstrakciji.
Moskva-Odesa-Sankt Peterburg
Skupina Lianozovo je bila del moskovskega avantgardnega centra, v katerem sta bili močni tudi skupini moskovskih konceptualistov (Erik Bulatov, Ilja Kabakov, Oleg Vasiljev, Andrej Monastirski) in umetnikov, ki so ustvarjali okoli bulvarja Stretenski (Ilja Kabakov, Erik Bulatov, Edvard Šteinberg, Ernst Neizvestni). Močni umetniški središči sta bili tudi mesti Odesa in Sankt Peterburg. Te skupine so se počasi razbile po dokončni liberalizaciji sovjetske umetniške scene. Najbolj simbolni dogodek tega razpada avantgarde v trenutku njene osvoboditve je bila prva dražba sodobne sovjetske umetnosti v organizaciji avkcijske hiše Sotheby's v Moskvi. In dražba, organizirana leta 1988, je bila tudi napoved sedanjosti, v kateri je Moskva eden od svetovnih dražbenih centrov, kjer lokalni veljaki za milijone evrov kupujejo nekoč v teh krajih prepovedana umetniška dela.
Polona Balantič