Arabski emirati, natančneje Abu Dabi, denar vsekakor imajo in ga bodo še nekaj časa imeli - vsaj dokler ne izpraznijo svojih 10 odstotkov svetovnih naftnih zalog -, prostor ali košček peščin, kjer lahko zgradijo prav vse, kar si zamislijo (če to arhitekti zmorejo, če pa prostora slučajno ne bi bilo, bi zgradili nov otoček sredi morja) tudi imajo, zveneča imena arhitekture za dober denar prav tako lahko povabijo k sodelovanju. Potrebujejo torej le še svetovno znane muzeje, za kar bi lahko mislili, da se bo zataknilo. A kot se je izkazalo, je pariški Louvre, ki do zdaj še nikdar ni posodil, kaj šele prodal svojega imena, tega prodal za 400 milijonov funtov, pogodba z Guggenheimom pa je tudi že dolgo podpisana. Arabski emirati za dober muzej torej potrebujejo samo še tisto, kar v končni fazi dober muzej tudi določa - umetnine.

Kdo bo imel zadnjo besedo; šejki ali umetniki?
Prav na tem mestu pa se po pisanju Independneta zatika. Domnevajo namreč, da bi oblasti lahko posegale v izbor umetniških del, ki bodo stala v omenjenih muzejih. V Abu Dabiju je pred kratkim potekal sejem umetnosti, ki se ga je udeležil tudi direktor ene izmed vodilnih galerij sodobne umetnosti White Cube, prisoten pa je bil tudi nepogrešljivi Damine Hirst, ki je s prvo šejkovo ženo sklenil precej dober posel. Za dva in pol milijona funtov ji je prodal svoje delo z imenom Sadness (Žalost). Ne ve pa se, kje bo delo stalo; v kateri izmed princesinih soban ali v katerem izmed nastajajočih muzejev. Pravzaprav se niti še ne ve, katere umetnine bodo muzeja napolnjevale, čeprav je Abu Dabi že napovedal, da bo čez tri leta vsaj umetniška prestolnica Bližnjega vzhoda, če ne celo kaj več.

Pa vendar se kljub tovrstnim napovedim šušlja o morebitni cenzuri, ki bo, ne glede na to, da bodo nosili imena, kot je Louvre ali Guggenheim, doletela. V Abu Dabiju to zanikajo, a glas o tem, da so zavrnili posrednika umetnin Davida Zwirneja iz New Yorka in katalog Marlene Dumas, ki zelo realistično slika fizis človeškega telesa, se že širi. Mnogi se zato sprašujejo, kakšna in do kolikšne mere bo razgaljena, sporna, pa tudi figurativna umetnost bo sploh dovoljena v Abu Dabiju. Kar je morda glede na to, da gre za arabski svet, kjer veljajo drugačne družbene konvencije kot v zahodnem svetu, vsekakor upravičeno vprašanje. Po drugi strani pa je treba pomisliti tudi na to, da tudi v zahodnem svetu umetnost v veliki meri določajo kuratorji s svojim izborom.

Brez impozantne arhitekture ne gre
Ta trenutek pa je z večjo gotovostjo mogoče govoriti o tem kar se dejansko vidi. Torej o novorastočih stavbah na otoku Sadijat v Perzijskem zalivu, ki bodo stale le nekaj korakov narazen in bodo sestavljale edinstveno umetniško-kulturno središče. Poleg 'arabskega Louvra', ki si ga je francoski arhitekt Jean Nouvel zamislil kot 24 tisoč kvadratnih metrov velik kompleks paviljonov, trgov, kanalov in uličic (malo več kot 6 tisoč kvadratnih metrov bo odmerjenih za stalne razstave, še dva tisoč pa za začasne), bodo tam stali še Guggenheimov muzej, kot ga je zasnoval Frank Gehry (avtor Guggenheima v Bilbau), umetniško-preformativni center s podpisom Zahe Hadid, Zayed National Museum (imenovan po ustanovitelju Združenih arabskih emiratov), ki ga je zrisal Norman Foster in Maritime Museum japonskega arhitekta Tadaa Anda.

Frank Gehry si je novo podružnico Guggenheima zamislil s 13 tisoč kvadratnimi metri kot največjo do zdaj, stavbo pa bo določala mešanica sodobne in tradicionalne arhitekture arabskega sveta. Kot tradicionalna sta mišljena predvsem presunljiva zračna stolpa, kot so ju v tem delu sveta poznali že davno pred naftnim razcvetom in ki sta z dobro premišljeno postavitvijo nudila v puščavskem svetu nujno prepotrebno hlajenja, za kar bosta stolpa poskrbela tudi v svoji bolj moderni različici. Arhitektka z iraškimi koreninami Zaha Hadid pa je svoj delež zasnovala ob izhajanju iz organskih struktur, medtem ko je Japonec Tadao Ando v središče muzeja Maritime postavil tipičen arabski čoln, ki bo plul nad in med akvariji.

Nad vsem pa skupaj bo "lebdela" kupola s premerom 180 metrov in z "naluknjano" streho, skozi katero bo v prostor prišlo veliko sonca (kar naj bi dajalo vtis "sončnih žarkov, ki se v oazi prebijajo skozi palme").

Še dve leti do odprtja
Slavnostno odprtje vseh naštetih muzejev napovedujejo za leto 2013, kar se sicer zdi precej daleč, za tako obsežen projekt pa je pravzaprav zelo blizu (predvsem če ob tem pomislimo tudi na dejstvo, da so se mnoge gradnje v Združenih arabskih emiratih z nastopom zloglasne krize v trenutku ustavile, pri čemer pa je bil bolj kot Abu Dabi na udaru Dubaj s svojimi umetnimi otoki in skoraj sanjsko neuresničljivimi nebotičniki). Po odprtju pa je vse, kar ostane Abu Dabiju, svet prepričati v dejstvo, da so, tudi ko se pojavi vprašanje umetnosti, tako zelo odprti in nekonvencionalni, kot so, ko se pojavi vprašanje gradnje novih (impozantnih) stavb.