Njegova trditev, da tradicionalno ali metafizično branje besedil vodi v številne napačne predpostavke o njihovi vsebini, je pomenilo začetek šole dekonstruktivizma. Dekonstruktivistični način analiziranja so zatem začeli uporabljati v književnosti, jezikoslovju, filozofiji, pravu in arhitekturi. Šele uporaba dekonstrukcije naj bi opozorila na številne plasti pomenov, ki delujejo v jeziku. Jacques Derrida se je leta 1930 rodil v Alžiriji, večino svoje kariere pa je preživel v ZDA in Franciji.

Avtor, ki se ni pustil ujeti
Šolo dekonstrukcije je začel leta 1967, ko je objavil knjige Glas in fenomen, O gramatologiji in Pisanje in spremembe. A Derrida se je upiral spravljanju v določen predal in njegova kasnejša dela, med katera sodijo tudi Ukradeni Poe, Izbrani spisi o religiji, O duhu: Heidegger in vprašanje ter Ogenj pepel, spet na novo definirajo njegovo miselnost.

Pošasti ali ljubljenčki?
"Pošasti se ne da naznaniti. Nihče ne more reči, Tukaj so naše pošasti, ne da bi te pošasti nemudoma spremenil v hišne ljubljenčke," je le eden od slovitih Derridajevih izrekov. Z njimi je želel opozoriti na prepričanje tradicionalnega bralca, da lahko jezik izraža ideje, ne da bi jih spreminjal, da je v jezikoslovni hierarhiji pisanje za govorom in da je avtor besedila vir njegovega pomena. Derridajev dekonstrukcijski slog branja spodbija ta prepričanja in izziva idejo, da se da v besedilu zapisati nespremenljivo in enotno sporočilo.

Avtorjevega govorjenja ne moremo brezpogojno sprejeti
Zahodna kultura je pred dekonstrukcijo verjela, da je govor točen in natančen način sporazumevanja. Toda upoštevaje ugotovitve psihoanalize in jezikoslovja, je Derrida podvomil tudi o tem aksiomu. Avtorjevega govorjenja in njegovih namenov ne moremo brezpogojno sprejeti, to dejstvo pa pomnoži število povsem legitimnih inetpretacij besedila, je trdil Derrida.

Poleg filozofije se je Derrida ukvarjal tudi s politiko. Kotroverzni filozof je želel, da bi Evropa postala vojaško močnejša, predvsem pa neodvisna od ZDA in zveze Nato.