Pri 69 letih je zaradi raka, ki so mu ga diagnosticirali pred letom in pol, na svojem domu v Kaliforniji umrl Chris Burden.
"Chris je bil umetniški velikan, mentor številnim, vplivni učitelj, odpadnik, ki je igral po lastnih pravilih, neustrašen, neskončno radoveden, pa tudi natančen in strog," je povedala direktorica New Museuma Lisa Phillips, kjer je pred dvema letoma pripravila retrospektivo Burdenovih del.
Prvič je nase opozoril leta 1971 kot 25-letni študent na kalifornijski univerzi. Študij je končal s performansom, ki je med drugim v zadrego spravil tudi vodstvo univerze, a so mu diplomo le priznali. V performansu Five Day Locker Piece se je za pet dni zaklenil v šolsko omarico za shranjevanje osebnih stvari, višine in širine 60 centimetrov ter globine 90 centimetrov. V omarici nad njim je bila 19-litrska steklena posoda z vodo za pitje, pod njim enako velika prazna posoda za urin. Čeprav se performans na prvi pogled zdi kot čisti senzacionalizem, je njegova zasnova temeljila na zrelem razumevanju temeljnih premikov v ameriški umetnosti tistega časa. Šolsko omarico je s preprosto naselitvijo z lastnim telesom preoblikoval v prizorišče nelagodja, tako zanj samega kot za opazovalce, in se s tem dejanjem v kontekstu preprostih, osnovnih, obrtnih oblik minimalističnih skulptur nenadoma pojavil na čelu pojavljajoče se skupine postminimalističnih umetnikov.
"Umetnik, ki se je ustrelil"
Še istega leta je v alternativni galeriji v Kaliforniji izvedel performans Shoot, po katerem je najbolj poznan, tudi kot "umetnik, ki se je ustrelil". Izvedbo je organiziral tako, da ga je v levo roko ustrelil prijatelj iz oddaljenosti 4,5 metra. V performansu Trans-fixed (1974) si je v položaju križanega roki pribil na streho avtomobila, v drugem, Through the Night Softly, se je plazil čez zdrobljeno steklo.
Otipljiva moč v času vietnamske vojne
Kot osrednji motiv njegovega dela najdemo moč, ta je v njegovih delih postavljena kot skoraj otipljiv material, ki ga obravnava z vizualnimi, fizičnimi, čustvenimi in družbenimi pomeni. Podvrgel se je vztrajnim fizičnim bolečinam, trpljenju, številnim poškodbam in s svojimi performansi pasivno agresivne krutosti ter brezkompromisnim pristopom obveljal za najbolj ekstremnega in enigmatičnega provokatorja v subkulturi, ki je rafinirano odražala politični kaos naroda med dozdevno neskončno vietnamsko vojno in predvidela poznejši pankovski bes.
Performanse je izvajal za majhna občinstva, a ti dogodki so se hitro širili od ust do ust pri radikalnih študentih umetnosti, v novih galerijah sodobne umetnosti in v alternativnih umetniških prostorih. Umetnost je definiral kot "svobodno točko v družbi, kjer lahko storiš kar koli".
Kiparstvo velikih dimenzij in političnih konotacij
Leta 1979 je prekinil performans in začel delovati kot kipar. Prelomnico je predstavljala performativna skulptura The Big Wheel leta 1979 kot objekt, ki ga aktivira umetnik, a se zdi, kot da ima svoje lastno življenje. Tritonski železni vztrajnik, ki ga je pognal motor, nato pa je kmalu pridobil veliko hitrost in se vrtel še več ur, je tudi neke vrste postindustrijski spomin na Duchampovo skulpturo kolesa, pritrjenega na kuhinjski stol (Bicycle Wheel, 1951). Tej je sledila skulptura The Reason for the Neutron Bomb, sestavljena iz 50 tisoč kovancev z glavo vžigalice na vsakem, postavljenih na tla v natančni mreži.
Iz majhnih delcev otroških igrač (kock za sestavljanje) je ustvaril ogromne konstrukcije, s katerimi je obudil otroško igro in jo popeljal do absurdnih ekstremov. V Rockefeller centru v New Yorku je predstavil eno svojih nebotičnih skulptur iz otroških igrač z naslovom What my dad gave me.
V drugih delih je pozornost usmeril na strukture moči in oblasti. S skulpturo L.A.P.D. Uniforms (1993) ekstremno velikih policijskih uniform se je odzval na oprostitev policistov, ki so izvajali nasilje ob protestih v Los Angelesu. V skulpturi All the Submarines of the United States of America (1987) je s stotinami kartonskih modelčkov dal vizualno obliko enemu vidiku ameriške vojaške infrastrukture.
V ostrem povračilu na vietnamski vojni spomenik Maye Lin v Washingtonu je na bakrene panele vgraviral imena treh milijonov Vietnamcev, ki so umrli v vojni. Retrospektivno razstavo je doživel šele pred dvema letoma v newyorškem muzeju New Museum. Med drugim sta bili na ogled ogromna instalacija dveh mest v vojni, pa tudi piramida zlatih opek, vredna štiri milijone dolarjev (3,6 milijona evrov), obiskovalci pa so v prostor lahko vstopali le posamično. Delo je Burden ustvaril že sredi 80. let. Takrat je bilo veliko govora o nevtronovi bombi (t. i. ERW- enhanced radiation weapon), ki bi s sevanjem uničila vsa živa bitja. "To je bila bomba, ki ni eksplodirala, temveč je oddajala sevanje, ki bi pobilo vse življenje," je dejal Burden. "Edina stvar, ki bi vas zaščitila pred nevtronovo bombo, so trije metri zlata."
Predstavljen je bil na 48. Beneškem bienalu. Simbol Los Angelesa je v zadnjih letih postala njegova instalacija Urban Light v obliki klasičnega grškega templja iz 202 obnovljenih antičnih uličnih svetil. Njegova dela so vključena v ugledne muzejske zbirke po vsem svetu. Preživela ga je žena, kiparka Nancy Rubins.