France Filipič se je rodil 21. julija 1919 v Mariboru, kjer je, dokler ni prišel v Ljubljano, obiskoval tudi gimnazijo. Med drugo svetovno vojno je bil v nemških koncentracijskih taboriščih, po vojni je bil časnikar, od leta 1956 pa svobodni pisatelj. Pri 81 letih je v nekem intervjuju povedal, da je delo tista gonilna sila, ki ohranja človeka, da lahko deluje tudi umsko in ohranja spomin.

Njegove pesniške zbirke prehajajo od taboriščne tematike (Viharna leta iz leta1949) v initimistično tematiko in modernistično metaforiko; Nebo za žejne oči (1965), Svetloba je tvoja usoda (1969). Filipič je pisal tudi novele (Pojoči konji, 1961), mladinsko poezijo in prozo (Peter, 1964). Kot zgodovinar je preučeval obdobje II. svetovne vojne. Leta 1952 je objavil monografijo Pohorski bataljon, leta 1998 je izšla njegova knjiga o slovenskih taboriščnikih z naslovom Slovenci v Mauthausnu. Posvečal se je tudi zgodovini revolucionarnega delavskega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji. S to tematiko je objavil knjigi Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939 (1981) in Ob razpotjih zgodovine (1994). Med drugim je bil tudi urednik Dialogov.

Filipiču se je z leti nabralo več kot 2.500 bibliografskih enot. Bil je tudi pobudnik in organizator štatenberških pisateljskih srečanj in srečanj pisateljev alpskih dežel ter začetnik festivala Kurirček. Leta 2000 je prejel najvišje priznanje mesta Maribor, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

L. Š.