Svojo poklicanost za novinarsko delo je Pogačnik najbolj razvil med letoma 1968 in 1972 ter letoma 1984 in 1986, ko je v Parizu kot dopisnik Dela prispeval številne članke, intervjuje in analize z vseh področij. Novinar, ki je pisal tudi za Slovenski poročevalec in Naše razglede, pa se je najbolj približal kulturnemu ustvarjanju, kar je privedlo do nastanka številnih pogovorov z znanimi osebnostmi tistega časa.
Od potopisov do filma
Svoje potopise, reportaže, intervjuje je objavil v več knjigah, med katerimi velja omeniti zlasti Povsod so ljudje in Ljudje mojega časa, glasbi pa se je posvetil kot večletni vodja Slovenskega okteta, s katerim je sodeloval na številnih gostovanjih na tujem. Poskrbel je tudi za monografijo o oktetu, ki je izšla leta 1991.
V svojem kulturnem udejstvovanju se je posvetil tudi pisanju scenarijev. Tako je prispeval podlago za filme Prvomajska parada, On in njegovi, Sestra, Dober dan, Kako to boli in Deklica z rdečim glavnikom. Poskrbel pa je tudi za knjigo o francoskem gospodarstvu ob koncu 60. let, ki jo je poimenoval z besedami Kolikšna je moč sladkorja.
Za svoj bogat prispevek v novinarstvu in publicizmu je bil večkrat tudi dobitnik stanovske Tomšičeve nagrade, prejel pa je tudi zvezno novinarsko nagrado Moše Pijada. Leta 1996 so ga za njegove prispevke k uveljavitvi Slovenj Gradca kot mesta miru razglasili za častnega občana tega mesta.
Portret novinarja
Maja lani je RTV Slovenija pod naslovom Nikoli ne pozabi, da si Slovenec predstavila dokumentarni portret Pogačnika. Za režijo je poskrbel njegov brat Jože Pogačnik, novinarjevo pripoved pa so popestrili dokumentarni posnetki, ki so segali v leto 1932, in prizori iz nekaterih njegovih filmov. Ponovitev dokumentarnega filma si bo mogoče 15. 9. ob 21.00 ogledati na drugem programu TV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje