Strokovnjak, kateremu se Slovenci lahko zahvalimo za zgoščen pregled umetnostnega razvoja pri nas od naselitve do impresionizma (podal ga je v knjigi Slovenska umetnost), se je v mladih letih uveljavil tudi kot pripovednik: svoje črtice je zbral v knjigi Preproste stvari (1944). Za svoje delo na področju umetnostne zgodovine je leta 1984 na Dunaju prejel mednarodno Herderjevo nagrado, leta 1997 Steletovo nagrado Slovenskega konservatorskega društva in leta 2001 nagrado Izidorja Cankarja, ki jo podeljuje Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo.

Izhajal je iz širšega evropskega okvira
Raziskovalno delo je dr. Cevc vselej povezoval s prizadevanji za ohranitev in obnovo spomeniške dediščine: med njegovimi vidnejšimi projekti naj omenimo le zbirko gotske plastike v narodni galeriji, bil pa je tudi med snovalci muzeja cerkvene umetnosti v Stični. Je avtor knjig Srednjeveška plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom ter knjige o gotskem slikarstvu v zbirki Ars Sloveniae.

Cevc je pri raziskovanju umetnostne preteklosti slovenskega ozemlja uporabljal poglobljeno umetnostnogeografsko metodo, ki mu je narekovala predvsem študij spomenikov na terenu in primerjave z umetnostjo sosednjih dežel, zlasti Furlanije in Avstrije ter Bavarske, Češke in Madžarske.

Ni se ustalil na enem mestu
Emilijan Cevc, ki je študiral umetnostno zgodovino in primerjalno književnost, je bil eno leto kustos Narodne galerije, nato je leta 1950 postal asistent sekcije za zgodovino umetnosti Inštituta za zgodovino pri SAZU. Med letoma 1972 in 1992 je bil upravnik osamosvojenega Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. Vrsto let je bil tudi profesor za zgodovino in varstvo sakralne umetnosti na Teološki fakulteti v Ljubljani.