Aleksa Ivanc Olivieri se je leta 1916 rodila v Ljubljani, kjer je leta 1950 zaključila študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost. Kmalu potem se je odselila v Italijo, od koder se je selila v Francijo, več časa je prebivala tudi v Afriki. V Italiji, Franciji in tudi v ZDA je Ivančeva imela več odmevnih likovnih razstav. Ivanc-Olivierijeva sodi med pomembne slovenske ustvarjalke, toda njeno delo je v Sloveniji skoraj neznano. Likovni kritik Ivan Sedej jo je poimenoval "poetesa mediteranske klenosti in trpke monumentalnosti".

Sedej je v razstavnem katalogu leta 1996 opozoril na izjemno kakovostno likovno delo Alekse Ivanc Olivieri in tudi zapisal, da akademska slikarka sodi med najzanimivejše slovenske iskalke drugačnega, nekonvencionalnega likovnega izraza v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi v vrsto zrelih umetnic, ki so se spontano odzvale na izzive historično naglašenega postmodernizma. Med drugim je leta 1999 naslikala 14 slik, 14 postaj križevega pota za doberdobsko župnijsko cerkev sv. Martina, kjer so jih razstavili leta 2002. Gre za slikarstvo, ki se naslanja na prvine ekspresionističnega in sodobnega slikarstva, ki še ostaja zvesto figuraliki, barvna paleta pa je zelo blizu barvnim odtenkom narave s Korzike in Krasa.

Pokopali so jo v ponedeljek, 14. junija, v vasi Occiglione na Korziki. Slikarki se je simbolično poklonilo tudi slovensko veleposlaništvo v Franciji.