Danes so na mestu kipov Bud, najmanjši je bil visok kakšnih deset ali enajst nadstropij, ostale le še monumentalne jame, izklesane v živo skalo, ki se pne nad pokrajino. Oziroma - to je še do nedavnega verjela mednarodna skupnost. Foto: EPA
Danes so na mestu kipov Bud, najmanjši je bil visok kakšnih deset ali enajst nadstropij, ostale le še monumentalne jame, izklesane v živo skalo, ki se pne nad pokrajino. Oziroma - to je še do nedavnega verjela mednarodna skupnost. Foto: EPA
Na največji stoječi kip Bude na svetu spominjajo le še arhivske fotografije. Tale je iz leta 1970. Foto: EPA
Organizacija Icomos je bila v reesnici zadolžena za odstranjevanje ruševin in reševanje kosov kipov ... druga pooblastila so si vzeli sami. Foto: EPA
Načrt za predlagani muzej, ki ga je zasnoval Andrea Bruno; financirala ga bo Južna Koreja, stal pa bo tako, da bo iz njega čez dolino razgled na mesto, kjer sta stali Budi.
Nedavna analiza fragmentov, ki so jo opravili na münchenski tehnični univerzi, je pokazala, da so bili nekoč kipi pobarvani z modrimi, rožnatimi, oranžnimi in rdečimi odtenki, zaradi bledenja barv pa so jih večkrat restavrirali oziroma osvežili. Foto: EPA

Mednarodna strokovna skupnost se je ogorčeno odzvala na vest, da se je ekipa arheologov pod nemškim vodstvom lotila rekonstrukcije stopal in nog manjšega izmed dveh Bud iz Bamijana, monumentalnih v kamen vklesanih kipov, ki so ju leta 2001 razstrelili talibani. Podatki o renovaciji, ki se je začela, ne da bi Unesco zanjo sploh vedel, so na dan prišli med rednim sestankom Unescove delovne skupine za obnovo v Bamijanu, ki je decembra potekal v Orvietu (v Italiji).

Rekonstrukcija iz cementa in železnih drogov
Skupina arheologov nemške veje Icomosa (mednarodni svet za spomenike in najdišča) z Michaelom Petzetom na čelu je večino zadnjega leta spodnje okončine manjšega Bude obnavljala s pomočjo železnih drogov, okrepljenega cementa in opek; njihov postopek je Francesco Bandarin, Unescov pomočnik direktorja za kulturo, opisal kot "napačen na vseh ravneh". "Unesco nima s tem nič," je poudaril. "Projekta so se lotili brez privolitve afganistanske vlade in je bil že ustavljen."

Andrea Bruno, ki je Unescov svetovalec za področje kulture že 40 let, je za The Art Newspaper potrdil, da so se del lotili "v nasprotju z odločitvijo Unesca iz leta 2011, da se Bud ne bo obnavljalo", obenem je opozoril, da Unesca o delih ni nihče obvestil. Že opravljeni posegi so po Brunovi oceni "že povzročili nepopravljivo škodo, ki meji na kriminal". Ko je bil sam nazadnje v Afganistanu, lani marca, se dela še niso začela.

Afganistanski minister za kulturo ni vedel ničesar
Petzet je, nasprotno, za The Art Newspaper komentiral, da je njegova skupina "samo skušala ohraniti, kar se da ohraniti." "O vsem, kar smo naredili, smo se pogovorili z afganistanskimi oblastmi: pri vsem skupaj ni nič novega." Bandarin, nasprotno, zagotavlja, da afganistanski minister za kulturo ni vedel, o čem govori, ko se je nanj obrnil s prošnjo, naj dela ustavi.

Petzet se zagovarja, da je njegovo skupino sprva financiral Unesco, kar je v bistvu res: nemška veja Icomosa je imela z mednarodno organizacijo pogodbo za gradnjo podesta (na mestu, kjer je nekoč stal manjši Buda), ki bi obiskovalce varovala pred padajočim kamenjem; pri Unescu opozarjajo, da v pogodbi ni bilo govora o rekonstrukciji ter da nameravajo začeto delo porušiti.

Kako so sploh prišli tako daleč?
Najbolj zanimivo vprašanje pri vsem skupaj je seveda, kako je Petzetova ekipa sploh lahko začela izvajati taka obsežna dela, ne da bi jo kdo zares opazil. "Take stvari se v odročni afganistanski provinci lahko zgodijo, še posebej zato, ker so ti ljudje prej tam delali že leta," pravi Bandarin.

Do leta 2001 sta Budi, visoki 35 in 53 metrov, stali ob starodavni svileni cesti v osrednjem Afganistanu, približno 250 kilometrov zahodno od Kabula. Kipa sta bila enkrat v šestem stoletju vklesana v pečino doline Bamijan; datirala sta torej v čas imperija Kušan, pred islamsko invazijo proti koncu sedmega stoletja. V stoletjih pod muslimansko oblastjo sta bila kipa večkrat v nevarnosti, dokler ju leta 2001 niso talibani dokončno pokončali s protiletalskim orožjem, dinamitom in topniškim obstreljevanjem.

Praznina bo najbolj zgovoren spomenik
O prihodnosti prizorišča kulturne tragedije je Unesco odločal na zasedanju v Tokiu leta 2011. Preučili so celo paleto različnih predlogov za restavracijo, od ideje, da bi Budi z laserskimi projekcijami virtualno vrnili na pečino, pa do Petzetovega predloga za ponovno gradnjo manjšega Bude iz železnega ogrodja, v katerega bi vdelali najdene fragmente. Na koncu je padla odločitev, da bodo zevajoči luknji pustili prazni. Andrea Bruno je takrat poetično komentiral, da je "praznina prava skulptura" ter da se bo spomin na Budi najbolje ohranil prek njune odsotnosti.

Rekonstrukcijo bi lahko kot žalitev razumeli tudi muslimani, saj islam prepoveduje verske upodobitve. (Kljub temu je bilo uničenje kipov katastrofa tudi za lokalne šiite, ki so vsaj malo zaslužili s turizmom. Unesco se še ukvarja z razvijanjem iniciativ, ki bi turiste spet pritegnile v regijo.)