Po poročanju Guardiana so si le italijanski vojaki dejavno prizadevali za zaščito antičnih mezopotamskih mest, po njihovem odhodu pa se ropanje in uničevanje dragocenih dokazov o bogati zgodovini Iraka nadaljuje.

Ameriške in druge enote ne le, da niso zaščitile arheoloških najdišč, nekatera so celo zravnale z zemljo in jih uporabljajo kot parkirišča in pristajališča za helikopterje, druga pa so vojaki brezbrižno potacali na svojih pohodih.

Pokol nad mesti
Stanje, ki so ga po besedah arheologinje Johane Farčak Bajali na svojih zadnjih pohodih opisali arheologi, je pretresljivo. V vojni je bilo z zemljo dobesedno zravnanih kar - težko je verjeti - 150 staroveških mest. "Pokolu mest" se niso mogla izogniti niti cvetoča središča iz 4. tisočletja pred našim štetjem, ko je bila Mezopotamija poleg Egipta najbolj razvito območje na svetu.

Plenjenje bagdadskega muzeja
Eden največjih udarcev za iraško arheologijo, pa tudi za celotno človeško civilizacijo je bilo plenjenje bagdadskega muzeja, katerega zbirk ni v vsesplošni zmedi neposredno po ameriških napadih varoval prav nihče. V nekaj dneh je bila muzejska zbirka osiromašena za več kot 15.000 predmetov. Do zdaj so Iračani po svoji volji vrnili 3.000 predmetov, v tujini pa jih je bilo zaseženih in vrnjenih v njihovo domovino še dodatnih 2.500.

Ugodni nakupi prek spleta
Ropanje arheoloških biserov, starih tudi do 7.000 let, ki pričajo o visoko razvitih civilizacijah antične Mezopotamije, je bilo glavni vzrok pravemu razcvetu spletne trgovine z arheološkimi najdbami. Sicer drži, da je večji del predmetov, ponujenih na spletnih dražbah, ponarejen, vendar pa se med njimi skrivajo tudi takšni, ki ne bi nikdar smeli pristati v zasebnih zbirkah, saj pričajo o ključnih korakih razvoja človeške civilizacije.

Ničvredne za laike, neprecenljive za arheologe
Še posebej to velja za na prvi pogled precej neugledne glinene tablice z zapisi v klinopisni pisavi, ki laikom ne povedo prav ničesar, roparju prinesejo le nekaj dolarjev, strokovnjakom pa lahko razkrijejo vrsto podrobnosti o življenju pred 5.000 in več leti. To pa je tudi dokaz žalostnega dejstva, da je ponos Iračanov na eno najimenitnejših zgodovin kakšnega naroda prav pičel in da je eden izmed ključnih ukrepov za preprečevanje nadaljnjega plenjenja arheoloških najdišč tudi pravilna vzgoja mladih Iračanov, ki bi morali zapuščino preteklosti varovati kot punčico svojega očesa.